Més que futbol*
Politično dogajanje nas bo v tokratni oddaji odneslo v Katalonijo, kjer bomo skozi prizmo nogometa pogledali na tamkajšna prizadevanja za katalonsko neodvisnost. FC Barcelona, ki danes združuje več športnih klubov, z nogometnim kot najizrazitejšim predstavnikom, že s svojim sloganom “Več kot klub” nakazuje svojo širšo družbeno vpetost, ki se je domala skozi vso njegovo njeno zgodovino manifestirala v poudarjanju katalonske identitete, pri veliko navijačih kluba pa v zahtevah po odcepitvi od Španije.
Prvi letošnji “El clasico”, derbi med večnima rivaloma Barcelono in Real Madridom, bi moral biti na Camp Nou-u, stadionu prvih, odigran včeraj. Toda po obsodbi devetih katalonskih voditeljev na zaporne kazni zaradi njihove vloge v poskusu odcepitve od Španije in množičnih protestih, ki so sledili, je bila tekma iz varnostnih razlogov odpovedana. Ivana Bosiljevac, avtorica članka Ideologija regionalizma v španskem nogometu, je mnenja, da je bila odločitev pravilna.
Leta 2017, na dan referenduma o neodvisnosti, je potekala tekma med Barcelono in Las Palmasom, vrata Camp Noua pa so bila za gledalce zaprta. Barcelona je ob kaosu na ulicah predlagala, da se premakne termin tekme, a je nogometna zveza to zavrnila in celo zagrozila z odvzemom točk. Tekma pred praznimi tribunami se je končala v prid domačinov, podpredsednik kluba Carles Vilarrubi pa je odstopil, saj je zagovarjal, da se tekma ne bi smela igrati. Dodatno so ogreli ozračje gostje s Kanarskih otokov, ki so si posebej za to srečanje na drese našili španske zastave.
Dve leti pozneje je nogometna zveza znova pritiskala na klub, naj ne odpove tekme, in ponujala alternativne rešitve, da bi bil derbi odigran v Madridu, brez gledalcev na Camp Nou-u ali na nevtralnem terenu, na kar pa Barcelona ni pristala, in tako je nov datum tekme določen za 18. december. Čeprav je bila v tem primeru prestavitev tekme posledica zunanjih okoliščin in ne dejanj samega kluba, bojazen, da bi se nezadovoljstvo, ki bi ga njegovi navijači gotovo izkazovali na tribuni, utegnilo sprevreči v incidente, jasno kaže, kako močno je ideja regionalizma in v tekmah z Madridčani predvsem proticentralizma prisotna tudi v katalonskem nogometu.
Nogometni klub Barcelona, ki ga je na principu društva oz. članstva, po katerem uspešno deluje še danes v času privatnih klubov, leta 1899 skupaj s skupino nogometašev ustanovil švicarski priseljenec Hans oziroma Joan Gamper, je od začetka poudarjal svojo demokratičnost in katalonsko identiteto. Klub je hitro namesto kastiljščine prevzel katalonščino kot svoj jezik, s poudarjanjem katalonskega značaja pa je pritegnil tudi številne, ki se sicer s samim nogometom niso toliko identificirali. Barcelonini navijači so na tekmah z madridskim Realom, simbolom centralnih oblasti, večkrat izžvižgali špansko himno, leta 1925, med diktaturo Miguela Prima de Rivere, pa je bilo režimu tega dovolj. Oblast je za več mesecev zaprla barcelonska nogometna igrišča, Joana Gamperja, ki je pred tem postal tudi predsednik kluba, pa prisilila v odstop.
General Francisco Franco, ki je v naslednjih desetletjih vplival tudi na usodo nogometne Barcelone, je konflikt s klubom napovedal že na začetku španske državljanske vojne. Njegove sile so aprila 1936 na severu Madrida zajele in kasneje likvidirale Josepa Sunyola, takratnega predsednika kluba in katalonskega narodnega voditelja, kar so v Barceloni označili za enega prelomnih trenutkov v njeni zgodovini. Med vojno so sledili številni ukrepi, s katerimi je skušala oblast opraviti s katalonsko identiteto kluba. Na tekmah Barcelone je bilo prepovedano izobešanje katalonske zastave estelade, klub pa je moral uradni jezik iz katalonskega spremeniti v španskega.
Po vojni je sledila Francova fašistična diktatura, ki je povsem spolitizirala španski nogomet, Barcelona pa je kljub težkim časom in depriviligiranemu statusu dosegla nekaj uspehov.
Po padcu režima generala Franca se katalonska identiteta ni takoj ukrepila, tudi odcepitvene težnje v tem obdobju še niso bile izrazite. Kot pojasnjuje Ivana Bosiljevac, gre to pripisati spravljivejši centralni politiki.
Čeprav nogometni klub Barcelona svoje katalonske identitete nikoli ni skrival in se z njo seveda ponaša, se v neposredna politična dejanja v sklopu prizadevanj za odcepitev klub uradno ne vključuje. Po nedavni obsodbi katalonskih voditeljev je FC Barcelona sicer objavila izjavo z naslovom “Zapor ni odgovor”, v kateri je kritizirala odločitev španskega vrhovnega sodišča in izrazila solidarnost z obsojenci. Kot vodilna katalonska institucija se to od nje tudi pričakuje, pojasni novinar Gary Thacker.
Če si klub vsaj uradno ne prizadeva za neodvisnost, so zato toliko bolj aktivni nekateri njeni bivši in aktualni predstavniki.
Omenjeni Juan Laporta, ki je Barceloni predsedoval med letoma 2003 in 2010, je kasneje ustanovil politično stranko in postal poslanec v katalonskem parlamentu, nekdanji trener prvega moštva Pep Guardiola pa tudi kot trener Manchester Cityja javno podpira katalonska prizadevanja.
Pomemben del Barcelone in njene identitete je tudi velika navijaška skupnost. Ob enotnosti v podpori klubu in pripadnosti Kataloniji pa obstajajo med navijači tudi manjše razlike v tem, kako si predstavljajo prihodnost regije. V tem smislu odražajo širšo katalonsko družbo.
Čeprav se mnogi Katalonci težko poistovetijo s Španijo, to v tolikšni meri ne velja za špansko nogometno reprezentanco, ki je ne podpirajo zgolj katalonski zagovorniki celovite Španije. Številni reprezentanti Barcelone so popularizirali njeno podobo v regiji in tako se uspehi španske reprezentance slavijo tudi na ulicah katalonskih mest. Na istih, na katerih se nato čez nekaj dni odvijajo protesti proti španski vladi, kot se je v nekaterih primerih že dogajalo v preteklosti.
Obstaja tudi katalonska reprezentanca. Zaradi nepriznanja s strani UEFE je njen tekmovalni značaj manj izrazit, zato pa je toliko večji njen pomen za krepitev katalonske identitete.
Katalonska reprezentanca je sicer fleksibilna, ko pride do igralcev, tako da so zanjo v preteklosti igrali tudi tujci, ki so med igranjem za Barcelono prevzeli katalonsko identiteto. Kljub rednim napetostim na relaciji Madrid-Barcelona pa je znan le en primer iz novejše zgodovine, da bi katalonski nogometaš iz političnih razlogov zavrnil vabilo španskega selektorja.
Nogometni klub Barcelona je s špansko kraljevo nogometno zvezo primoran v neke vrstne nogometno sobivanje, kljub temu pa je njun odnos bolj ali manj uraden. Občasne tenzije med njima nastopijo ob spornih odločitvah sodnikov na nogometnih igriščih ali španskih nogometnih oblasti v madridskih pisarnah.
V času referenduma v Kataloniji leta 2017 so športni mediji preigravali različne scenarije, kaj bi se utegnilo zgoditi z Barcelono, če bi se regija osamosvojila. Takrat se je iskalo predvsem primerno okolje, ki bi omogočilo visoke tekmovalne ambicije kluba. Prav zaradi slednjih je močna La liga tako pomembna in na nek način neobhodna.
V katalonski prestolnici poleg Barcelone se nahaja še vidnejši nogometni klub - Espanyol. Ta velja za centralističnega in Španiji naklonjenega, tako da ob športnem z Barcelono goji tudi politično rivalstvo.
Tudi v Baskiji in Galiciji je prisotna močna povezava med regionalno identiteto prebivalstva in nogometnim klubom, ki jo simbolizira. O podobnostih in razlikah med vlogami Athletic Cluba iz Bilbaa, Deportiva La Coruñe in Barcelone za regionalno identiteto za konec oriše Ivana Bosiljevac.
Za konec Suspenzorja Thacker predstavi zgodbo iz leta 2014, ko sta Barcelona in Athletic igrala medsebojno tekmo z dresi v barvi zastav Katalonije oziroma Baskije. Če kje, je španski regionalizem najbolj izražen prav na nogometnih stadionih od Barcelone prek Bilbaa in Viga do Seville.
*Več kot nogomet
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj