O večnem navdihu kolumnistov

Politika / OFF Komentar

Mnenje kot resnica

O večnih travmah protikomunizma

Matjaž Zorec

 / 19. 6. 2018

Marsikdo med nami se že lep čas ne more upreti, čeprav nepozornemu in polzavestnemu, preletavanju dogajanja na slovenskih spletiščih. Ne mine dan, da ne bi vsaj ošvignil objav v Skupini podpore Ivanu Galetu, komentarjev na Novi24 in MMC-ju ter pregledal Twitterja za nove besedne spopade med liberalci in desničarji. Zaužiti količini spletnih smeti navkljub pa sodobni bralci po stari navadi ne moremo kaj, da ne bi vsakodnevno popolnoma mehansko in brez blaznega miselnega napora prežvečili še kakšnega izdelka mnenjskega pisanja, takozvanega kolumnizma.

Kultura / Dlako z jezika

Slovenčki, Slovenceljni, slovenstvo

Beda nacionalne karakterologije ali 'si, kar narediš iz sebe'

Urh Vele

 / 3. 9. 2014

Ob nenehni reprodukciji spontanih političnih mnenj zapazimo ob prebiranju kolumnistike neko skupno lastnost. Politična analiza se pri kolumnistih meša s fikcijo splošno sprejetih mainstream novinarskih dogem, mitov devetnajstega stoletja o narodni enotnosti, koncu ideologij in večne onkrajzgodovinske ideje parlamentarne demokracije. Da kolumnistika in fikcija nista nujno ločeni zvrsti, dokazuje tudi nov literarni izdelek Siolovega kolumnista Mihe Mazzinija, ki je lani izšel pri založbi eBesede in nosi naslov Sprava: Domačijski roman s poanto. 

Za začetek pokomentirajmo Mazzinijevo nenavadno odločitev, da bo svoje 97-stransko delo, ki ga je moč v celoti dvakrat prebrati na tako imenovanem hitrem vlaku med Mariborom in Ljubljano, ob tem pa ostane čas še za Off in Kulturne novice, počastil z nazivom roman. Skratka, težko bi dejali, da gre za daljše pripovedno besedilo. Prav tako se delo ne odlikuje po narativni kompleksnosti ali mnoštvu živahnih in izdelanih likov, značilnih za vzvišeno literarno zvrst romana. Sprava je torej krajše, vsebinsko in izrazno manj zahtevno pripovedno delo v prozi, kar pa je po čudežnem naključju natančna definicija našega domačega žanra pripovednega razsvetljevanja komaj pismenega naroda: povesti.

Povest Sprava je razdeljena na tri poglavja z naslovi »Prej«, »Sedaj«, in »Potem«, pri čemer večino zgodbe zavzema poglavje »Sedaj«. Poglavju »Prej« so tako namenjene slabe tri strani, medtem ko je poglavje »Potem« dolgo le dva kratka odstavka. Ozirajoč se na dejstvo, da se zgodba odvija leta 1989, je Mazzini najbrž želel s strukturo romana povedati, da je težava Slovenije še zmerom politikantski razkol na leve in desne.

Zgodba pripoveduje o naključnem srečanju med starim udbomafijcem Tonetom in domobrancem Francem, ki se je preselil v Avstrijo in tam postavil družinski hotel. Dogodki so predstavljeni s perspektive domobranca Franca, ki se ponoči leta 1989 po avtomobilski nesreči, v kateri skoraj povozi otroka, zateče v hišo udbomafijca. Celotna povest priča o Tonetovem soočenju s Francem, ki ga v dolgi noči prepriča, da med komunisti in domobranci ni bistvene razlike.  

Dokaz, da so domobranci in komunisti isti šmorn, je v romanu dogodek med drugo svetovno vojno leta 1942 na Kanižarici, ko so partizani zaradi sodelovanja z okupatorjem usmrtili 61 Romov. V Spravi je ta dogodek predstavljen kot skupna točka domobrancev in partizanov. Tone se tako kot partizan spominja Kanižarice, kjer naj bi med preganjanjem romskega otroka naletel na domobranskega oficirja. Ta naperi puško, a ne ustreli partizana, temveč otroka.

Melanholični udbomafijec, ki se leta 1989 že zaveda historičnega poraza komunizma, tako poskuša postaviti Franca v vlogo domobranskega oficirja iz leta 1942, saj bi s tem uvidel njuno skupno rasistično slo po iztrebljanju manjšin. Slednji se upira identifikaciji z domobrancem in ne želi igrati vloge oficirja, zato dialog v knjigi ne more zares steči, bralec pa ima občutek, da bere prepis kakšne ponesrečene scene amaterskega impro teatra. Prisluhnimo odlomku:

Gleda me. Mu na desnem očesu raste siva mrena?

Spet govori. »Pogledal sem v vas in vi ste pogledali vame. Oba s pištolami v rokah, najhujša sovražnika, kot se lahko sovražijo le pripadniki istega naroda. In potem ...«

»Tisto potem me preganja!«

Molčim. Kaj naj govorim človeku, ki si nekaj izmišljuje?

»Vprašajte, no, kaj me preganja,« reče.

Ustregel mu bom. Vdihnem in ponovim besede, ki mi jih je ponudil, ven pa pride:

»Nisem bil tam.«

»Ne?«

»Ne.«

Kako blizu mi je! Moti me! Rad imam goste iz Skandinavije, ti vedo, kaj je osebni prostor.

Tudi klepetavi niso, dokler se ne napijejo. Je ta pred menoj pijan, da toliko govori?

Dialog na enak način teče vse do konca, v katerem dvomov polni Franc najde v svojem srcu sovraštvo do Romov, ki si ga deli z udbomafijašem. Gre za zimzeleno kolumnistično idejo, navadno prodano z opominjanjem na pakt Hitler-Stalin. Navedeno dejstvo postane didaktični poduk o enakoizvornosti totalitarizmov dvajsetega stoletja; kolumnistična prerokba, pogosto podprta z referenco na Orwella, v kateri komunizem in fašizem sovpadeta v nediferencirano amoralno bednost.

A da še sami ne zapademo v kolumnistične zanke prehitrega in površnega posploševanja, povejmo, da Mazzinijev roman vendarle operira tudi z geopolitičnimi razlikami. Pravzaprav z eno geopolitično razliko, tisto med barbarskim vzhodom in civiliziranim zahodom. V tem oziru je zanimivo, kaj se Mazziniju zapiše v enem monologov udbovca Toneta.

Ste slišali, da so imeli v taborišču Jasenovac Nemci svojo SS posadko, ki je dezertirala, ker ni mogla več prenašati tistega klanja? Nemci so eksterminirali, skratka, hoteli so biti učinkoviti in so potrebovali red, da naredijo industrijo, ustaši pa so klali zaradi užitka in zato posamično. Ko so šefi pobeglih SS-ovcev prebrali poročilo, jih niso postrelili, ampak oprostili.

Poduk, ki nam ga Mazzinijeva časnikarska povest nareka, je torej sledeč: družbeni antagonizmi, rasizem, fašizem, komunizem, genocidi in ostale nečednosti so produkt politikanskih ideologij. Pri čemer bo zaradi omikanosti zahodnih narodov njihov fašizem, rasizem ali karkoli že, zmerom naprednejši pred vzhodnjaškimi oblikami teh človeka nedostojnih ideologij.

Mazzinijeva didaktična nepoanta je zgolj še ena tistih kolumnističnih čarovnij, ki ne služi podajanju političnih alternativ, temveč služi kot golo sredstvo, s katerim se pisec povzdigne v čistunska, neideološka nebesa: lepodušniška absolutna negativnost, ki s cinično distanco parazitira na kritiziranem fenomenu ter ga s tem reproducira. Vsaka družbena nestabilnost, vsako ideološko trenje je patologija, medtem ko je avtorjev vzvišen moralizem produkt nebalkanskega, neideološkega, torej, nemškega intelekta. 
Povest Sprava je tako produkt didaktičnega nasilja, storjenega nad literarnim besedilom. Pri tem v povesti najbolj žalosti, da didaktičnost ne služi izobrazbi ljudstva ali kakšni realni utopiji, temveč predvsem gojenju iluzije o avtorjevi in bralčevi moralni neoporečnosti.