Ali mar vendarle odtujitev?
Odtujitev: pojem, ki označuje, da bi nam moralo biti nekaj blizu, ampak nam ni. Sliši se precej neželeno; poskusimo jo odpraviti. Hmm … ne gre tako zlahka. Zakaj pa ne? … In kaj zdaj?
Mednarodna filozofska konferenca, ki se je odvijala med torkom, 26., in četrtkom, 28. septembra, je med drugim odpirala tudi to vprašanje. Konferenco z naslovom Alienation/s so organizirali mednarodno heglovsko združenje Aufhebung, Cankarjev dom, Goethe-Institut Ljubljana in Filozofska fakulteta. Potekala je v pred nedavnim otvorjeni dvorani Alme Karlin v petem nadstropju Cankarjevega doma, na njej pa je avtorske prispevke predstavilo trinajst domačih in tujih filozofov in filozofinj. Z nekaterimi izmed njih smo spregovorili za današnji Kulturni obzornik.
Letošnja konferenca je četrti dogodek z naslovom iz heglovske tradicije – pred njo so organizirali še konferenco Repetition/s leta 2016, Concept/s leta 2018 in The Master/s leta 2022; vmes pa še konferenco Hegel 250 leta 2020. Izbiro letošnje tematike pojasni Bara Kolenc, predsednica društva Aufhebung in članica znanstvenega odbora konference ter ena od predavateljic.
Podobno po koncu konference razmišlja Martin Hergouth, odgovorni urednik revije Razpotja, ki v polisemiji oziroma večpomenskosti pojma odtujitve vidi vzvod za produktivno razpravo.
V treh dnevih predavanj so se torej odpirale možnosti raznolikih pojmovanj odtujitve. Hongkonška kulturna teoretičarka Rey Chow je denimo v prispevku, ki je otvoril konferenco, obnovila zgodovino strukturalizma, nato pa je preko Derridaja zavila k misli Catherine Malabou. Pri tem je izhajala iz teze, da sta označevalec in označenec, dve plati znaka po Saussuru, med seboj vselej že odtujena, zato je pravzaprav vsak znak tudi znak odtujitve.
Niso pa bili vsi prispevki na konferenci strogo vzeto samó filozofski. Nekateri predavatelji so precej pozornosti posvetili dejstvu, da so prišli predavat v Slovenijo, deželo z zgodovino pravega pravcatega samoupravnega socializma, v katerem je bila teorija odtujitve pravzaprav del šolskega kurikuluma. Med razpravo je do izraza prišla tudi jugonostalgija, ki jo je opazil Niklas Toivakainen z Univerze v Helsinkih.
Marksistična tradicija – tista, ki izhaja iz mladega Marxa, bi rekel Althusser – je odtujitev pojmovala glede na delovni proces, pri katerem je delavka odtujena od proizvoda svojega dela. Po drugi strani pa iz psihoanalize izhajajoča misel opozarja, da je v nas samih vedno nekaj tujega, nekaj, česar se ne zavedamo. Pa vendar tudi pri samem Marxu stvari niso enoznačne, kot opozori Martin Hergouth, ki smo ga vprašali, ali je konferenca uspešno odgovorila na vprašanje, ali potrebujemo odtujitev.
Na spet neko drugo, prav tako iz marksizma vzeto linijo teoretizacije odtujitve pa je opozoril Nathan Brown z Univerze Concordia v Montréalu. Sam je izhajal iz pojma »absolutne odtujitve«, ki je inverzija heglovskega absolutnega védenja. Slednje Brown bere kot sposobnost sistematičnega določanja odnosa med preteklostjo in prihodnostjo, ki pa smo jo v prvih desetletjih 20. stoletja izgubili. S tem se je prihodnost razklenila v neznano, mi pa smo ostali z absolutno odtujitvijo od nje – to pa pomembno vpliva na naše razumevanje prihodnosti.
Brown črnogledo zaključi s pogubno usodnostjo absolutne odtujitve, spet drugi predavatelji pa so odtujitev prepoznali kot emancipatorno. V splošnem pa smo konferenco zapustili z občutkom složnega strinjanja, da je odtujitev here to stay. Kaj z njo početi, pa bo treba šele iznajti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj