Naša Ruanda bosta Srbija in Bosna
»Zahodni Balkan se spet sooča s povečevanjem nelegalnega migrantskega pritiska, kar povzroča resne izzive za regijsko varnost, stabilnost in blaginjo. To moramo ustaviti. Delovati moramo skupaj. Delovati moramo usklajeno. /…/
Prvič, pravkar smo sprejeli strateški paket 30 milijonov evrov, da bi regiji pomagali pri spopadanju s tihotapljenjem in organiziranimi kriminalnimi skupinami.
Drugič, na vrsti je paket pomoči 40 milijonov evrov za krepljenje zmožnosti varovanja meje. Od tega je Bosna in Hercegovina samo letos upravičena do 6,4 milijona evrov pomoči. Na podlagi zahtev vaših oblasti dostavljamo opremo za varovanje in nadzorovanje meje, kot so droni, termične kamere, sistemi za video nadzor, opazovalna vozila in komunikacijska omrežja.
Tretjič, danes naznanjam nov, 500 tisoč evrov vreden pilotni projekt z Bosno in Hercegovino ter Mednarodno organizacijo za migracije v podporo prostovoljnim in prisilnim vračanjem. Projekt bo okrepil sposobnost vračanja migrantov, ki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito in bodo iz regije neposredno vrnjeni v države izvora. Te nove ureditve bodo replicirane tudi v ostalih državah regije.
Nazadnje danes oznanjam še en, 500 tisoč evrov vreden pilotni projekt za kamp Lipa. Svoje objekte za pridržanje v Lipi in v regiji moramo imeti pod nadzorom, kar pomeni, da morajo biti lažni prosilci za azil pridržani, dokler se ne vrnejo v svoje države izvora. Tudi ta projekt bomo replicirali v ostalih državah regije.
Zagotavljamo, da Bosna in Hercegovina ter Zahodni Balkan lahko še naprej računata na nas.«
Slišali ste besede Olivérja Várhelyija, evropskega komisarja za sosedsko politiko in širitev. O »lažnih« prosilcih za azil in »prisilnih« vračanjih visoki uradnik Evropske unije ni govoril v kaki beznici madžarskega Szegeda, od koder prihaja, ampak na uradnem srečanju z bosanskim varnostnim ministrom Selmom Cikotićem in Lauro Lungarotti, vodjo misije Mednarodne organizacije za migracije, krajše IOM, v Bosni in Hercegovini.
Na srečanju, ki je sredi tedna potekalo v Sarajevu, sta Cikotić in Lungarotti podpisala memorandum, s katerim sta se zavezala k uresničevanju načrta, ki ga je podrobno predstavil Varhelyi. Kamp Lipa, ki je pred dvema letoma kot šotorsko naselje pogorel do tal, bo torej postal »objekt za pridržanje« ljudi, preden bodo deportirani v države izvora. Komentira Nidžara Ahmetašević, bosanska novinarka in raziskovalka.
Bosna ima bilateralni sporazum o readmisiji oziroma vračanju migrantov v države, od koder prihajajo, za zdaj uradno sklenjen le s Pakistanom. Ob spodbujanju Unije se o podobnih sporazumih dogovarjajo še z Marokom, Tunizijo, Alžirijo, Irakom, Iranom, Afganistanom in Bangladešem.
Kamp Lipa so po požaru pred dvema letoma ponovno odprli pred letom dni. Izgradnjo »sprejemnega centra«, kakor ga za zdaj uradno nazivajo, je v največji meri financirala Unija z 1,7 milijona evrov, manjše deleže pa so med drugimi prispevali Nemčija, Avstrija, Švica, Vatikan in Italija. Nastalo je kontejnersko naselje, podobno tistim na grških otokih.
Kot dodaja Nidžara Ahmetašević, je v tem trenutku večina ljudi v kampu Lipa še zmeraj na poti, torej gre za ljudi, ki jih v Lipo prepeljejo bodisi po tem, ko vstopijo v Bosno z juga, bodisi po tem, ko jih Hrvaška pushbacka nazaj v Bosno. Informacije iz Lipe so sicer zelo skope, saj gre za strogo varovan objekt, do katerega javnost nima dostopa. Če kateri od prebivalcev Lipe novinarjem in nevladnikom posreduje informacije – kot je denimo ta o pomanjkanju vode – se za informantom izgubi vsaka sled, kar pomeni, da je telefonska komunikacija migrantov v kampu nadzorovana. Severozahod Bosne in Velika Kladuša, ki je od Lipe oddaljena več kot 80 kilometrov ali prek 16 ur hoda, sicer nista več glavna točka za poskuse prečkanja bosansko-hrvaške meje, kot je veljalo zadnja leta.
Pot iz Bosne prek Hrvaške postaja nevarnejša, saj se ljudje odločajo za potovanje ob rekah in neredko umrejo v močvirjih. Trupla redko kasneje identificirajo. O situaciji migrantov na Hrvaškem, ki večinoma želijo prek Slovenije priti v Italijo in Avstrijo, smo podrobno poročali že v četrtkovem OFFsajdu. Hrvaška po pravnomočnih sodbah najvišjih sodnih instanc, kot sta hrvaško ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice, ne more več kot glavno policijsko politiko odvračanja ljudi od zunanjih meja Unije uporabljati zgolj pushbackov ljudi v Bosno in Srbijo. To ne pomeni, da policija pushbackov ne izvaja več, ampak da migrantom množično vroča odločbe o povratku, po hrvaško rješenja o povratku, ki jim ukazujejo, naj v sedmih dneh zapustijo državo in evropski gospodarski prostor. Sedem dni pa se lahko bolj ko ne prosto gibljejo po hrvaškem ozemlju. Posledično na tisoče ljudi po ulicah Zagreba in Reke čaka, da se lahko, večinoma z vlaki, odpravijo na pot v Slovenijo in nazadnje Trst.
Članica iniciative Infokolpa Aigul Hakimova, ki je kot ena od predstavnic nevladnikov vključena v posvetovalno telo za migracije na notranjem ministrstvu, pojasnjuje, da je politika nove vlade vendarle drugačna od prejšnjih, ki so se vsaj od leta 2018 striktno držale pusbackov ljudi na Hrvaško po meddržavnem sporazumu.
Uradne statistike slovenske policije kažejo manjše število vračanj ljudi na Hrvaško po meddržavnem sporazumu in drastično povečanje števila ljudi, ki jim je bilo v Sloveniji omogočeno izraziti namero podaje prošnje za mednarodno zaščito. Od začetka leta do konca oktobra je slovenska policija zabeležila skoraj 21.500 »ilegalnih prehodov državne meje«. V enakem obdobju lani je policija zabeležila dobrih osem tisoč takih prehodov meje.
Kljub temu da je letos policija zabeležila skoraj trikrat več prehodov meje, je na Hrvaško vrnila več kot tisoč ljudi manj. Do konca lanskega oktobra skoraj 3400 ljudi, do konca letošnjega oktobra pa nekaj prek dva tisoč. Policija je v mnogo večji meri kakor minula leta začela spoštovati pravico ljudi na begu do izražanja namere podaje prošnje za mednarodno zaščito. Do konca letošnjega oktobra je tako policija zabeležila več kot 21 tisoč namer podaje prošnje za azil, kar je kar petkrat več kot v enakem obdobju lani.
Namero podaje prošnje za mednarodno zaščito ljudje izrazijo policijskim organom, ko jih prvič srečajo. V preteklih letih je te namere policija večinoma ignorirala, kar je postalo jasno razvidno iz depeše tedanjega generalnega direktorja slovenske policije Simona Velićkega, ki jo je maja 2018 poslal policijskim postajam. V njej je policistom naročil, naj v mešanih patruljah slovenskih in hrvaških policistov osebe, ki jih ujamejo pri ilegalnem prečkanju meje, vrnejo v obravnavo hrvaški policiji. Ker pa smo tudi v Sloveniji dočakali, da je vrhovno sodišče pravnomočno obsodilo policijsko prakso pushbackov, in ker zdaj vendarle vlada Svoboda, so policisti očitno začeli bolj upoštevati namere podaj prošenj za azil.
Izraza namere za podajo prošnje ne moremo enačiti z uradno vložitvijo prošnje. Med eno in drugo preteče nekaj dni, ki jih migranti lahko zato, ker vedo, da Slovenija pri izdajanju pozitivnih odločb prosilcem spada med manj dobrodušne države Evropske unije, porabijo za to, da državo zapustijo. Po podatkih, ki so nam jih posredovali z notranjega ministrstva, je bilo letos pri nas vloženih prek 6400 prošenj za mednarodno zaščito, kar je več kot v vseh prejšnjih petih letih. Lani je bilo v celotnem letu denimo vloženih dobrih tisoč prošenj manj kot letos pred dokončnimi podatki za celotno leto, pred tem pa največ leta 2019, ko je bilo vloženih nekaj prek 3800 prošenj. Priznanih je bilo letos 190 statusov mednarodne zaščite, od tega 156 statusov subsidiarne zaščite. V letih 2021 in 2020 skupaj je Slovenija izdala manj pozitivnih odločb za mednarodno zaščito kot samo letos. Kot so nam pojasnili na ministrstvu, so razlog povečanega števila priznanih statusov v letošnjem letu razmere v Ukrajini. Zaradi teh je status subsidiarne zaščite pridobilo kar 152 oseb. Torej je letos eno od oblik mednarodne zaščite prejelo 38 oseb, ki niso prišle iz Ukrajine. To kaže, da je Slovenija kljub povečanemu skupnemu številu izdanih statusov še zmeraj zelo restriktivna pri izdajanju pozitivnih odločb ljudem, ki pridejo po balkanski poti. Druga stran tega je, kot so pojasnili na ministrstvu, citiramo, »da okoli 97 odstotkov prosilcev za mednarodno zaščito samovoljno zapusti Slovenijo pred koncem postopka.«
Pri vračanju ljudi na Hrvaško se Slovenija zanaša na uveljavljeno prakso dublinskega sistema.
Število ljudi, ki uspejo priti do Slovenije po balkanski poti, je letos večje, ker Hrvaška umazanega posla na zunanji meji Unije ne opravlja tako brutalno kakor pretekla leta. Tudi Avstrija je do konca letošnjega julija zabeležila skoraj trikrat več prosilcev za azil kot v enakem obdobju lani.
Avstrijska vlada pod vodstvom Karla Nehammerja iz desne ljudske stranke se je zato začela bolj zanimati za odvračanje migrantov od zunanjih meja Unije. Pred dvema tednoma so na pobudo Avstrije srbski predsednik Aleksandar Vučić, madžarski premier Viktor Orbán in avstrijski kancler Karl Nehammer podpisali memorandum o izrinjanju »nelegalnih migrantov« stran od zunanjih meja Unije. Namen treh držav je jasno ločiti azil in migracije. Vučić je obljubil okrepljeno prisotnost policije na srbsko-makedonski meji, madžarski in avstrijski kolega pa sta se zavezala k pomoči Srbiji pri organizaciji letalskih deportacij tistih, ki naj ne bi izpolnjevali pogojev za azil v Evropski uniji in Srbiji. Kot razlaga Sara Ristić, članica kolektiva KlikAktiv, ki v Srbiji skrbi za pomoč ljudem na begu, srbska država do zdaj ni deportirala ljudi v njihove države izvora.
V Srbiji so za razliko od Hrvaške in Slovenije, ki sta se odgovornosti skrbi za begunce v veliki meri rešili s tem, da ljudem neuradno puščata prosto pot v druge države Unije, številni begunci v zadnjem letu obtičali. Največ ljudi skuša prečkati izredno zastraženo mejo z Madžarsko, ker je to geografsko najbolj prehodna pot. Madžarska migrante s pomočjo Evropske agencije za mejno in obalno stražo, znane kot Frontex, pa tudi policije držav, kot so Avstrija, Nemčija in Francija, seveda pushbacka nazaj v Srbijo. Zato so na meji Srbije z Madžarsko nastali številni begunski skvoti.
Čeprav srbske oblasti gonjo proti migrantom v skvotih upravičujejo z borbo proti tihotapskim mrežam, situacija na terenu prej nakazuje na povezavo tihotapcev z oblastmi samimi.
Prvič po letih 2015 in 2016, ko je prišlo največ beguncev v Srbijo zaradi vojne v Siriji, je letos število sirskih beguncev preseglo število afganistanskih. Razlog za to je, da Turčija izvaja deportacije Sircev v Sirijo, kar tiste, ki živijo v Turčiji, dodatno spodbuja k nevarni poti prek Egejskega morja ali obeh celin ter Grčije in Severne Makedonije ali Bolgarije. Letos je število ljudi, ki so v Srbijo prišli iz Bolgarije, prvič preseglo število tistih iz Makedonije. Poleg tega je razlog za povečano število beguncev v Srbiji in na balkanski poti dejstvo, da je prečkanje Sredozemskega morja postalo smrtonosnejše. Za to so krivi predvsem preganjanje in onemogočanje delovanja nevladnih organizacij, ki rešujejo ljudi iz morja, in sporazumi, ki jih ima Evropska unija z Libijo in drugimi državami, po katerih obalne straže držav v sodelovanju s Frontexom ljudi na morju zajemajo in jih prepeljejo nazaj na lastno ozemlje. Omenimo še povečano število afganistanskih beguncev, ki sledi ameriškemu umiku in talibanskemu prevzemu oblasti.
Tudi podatki Frontexa kažejo, da se je število »nelegalnih prehodov meje« Unije na Zahodnem Balkanu v primerjavi z lanskim letom povečalo. Frontex je do konca letošnjega oktobra zabeležil prek 128 tisoč prehodov meja Unije na Zahodnem Balkanu in manj kot 80 tisoč prehodov prek osrednjega Sredozemlja. V enakem obdobju lanskega leta je bila sredozemska pot bolj živa od balkanske.
Evropska unija je za našteta dejstva in razloge letošnjega povečanja števila migrantov na balkanski poti seveda slepa, saj so razlogi logična posledica politike Unije same. Prepoznanje teh razlogov bi pomenilo prepoznanje zgrešenosti lastne politike ekstrenalizacije zunanjih meja Unije. Namesto tega Unija in njene članice zato, da bi zmanjšale število migrantov, ki jim uspe prispeti na evropska tla, pritiskajo na Srbijo, naj ukine brezvizumske režime z državami, kot so Indija, Tunizija in Burundi. Za to se je posebej zavzela tudi slovenska notranja ministrica Tatjana Bobnar, ki se je sredi tedna sestala s srbskim notranjim ministrom Bratislavom Gašićem. V pogovorih sta se osredotočila predvsem na vizumske režime v Srbiji in na Zahodnem Balkanu, saj v Sloveniji zaznavamo trend državljanstev med migranti, ki doslej niso bili del migracijskih tokov. Srbija je že pred sestankom ukinila brezvizumska režima s Tunizijo in Burundijem. A kot pojasnjuje Ristić, brezvizumski režimi Srbije s tretjimi državami še zdaleč niso glavni vir migracij.
Med poskusi Unije, da bi odvrnila ljudi od svojih zunanjih meja, je tudi sklepanje sporazumov o povečanih pooblastilih Frontexa. Pred mesecem dni se je v Skopju osebno mudila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je prisostvovala podpisu statusnega sporazuma o operativnem sodelovanju Severne Makedonije in Frontexa. Kot je pojasnila komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson, bo Frontex v Makedonijo poslal terenske enote, ki bodo »z roko v roki« delale z makedonsko mejno stražo, preprečevale »čezmejni kriminal« ter zagotavljale »varnost državljanov Severne Makedonije in Evropske unije.« Evropska komisija se o enakih sporazumih pogaja tudi s Srbijo, Črno goro, Albanijo in Bosno. Po trenutno veljavnih sporazumih s temi državami lahko namreč Frontex državnim organom pomaga le z izmenjavo informacij in le tam, kjer njihovo ozemlje meji na Evropsko unijo. Z novimi sporazumi bo Frontex dobil izvršna pooblastila na vseh mejah držav podpisnic, kar brez olepševanja pomeni, da bo lahko neposredno sodeloval pri pushbackih. Kot opisuje Ristić, je Frontex na terenu že počel stvari, ki bi mu jih formalno omogočili šele novi sporazumi.
Prihodnji torek se bo v Tirani začelo srečanje predstavnikov Evropske unije in Zahodnega Balkana. Na njem bodo med drugim govorili o upravljanju z migracijami, uskladitvi viznih režimov in sodelovanju pri sistemih vračanja migrantov. Na izrednem zasedanju Sveta unije za pravosodje in notranje zadeve so pretekli teden evropski notranji ministri že pozdravili nov akcijski načrt Evropske komisije za sredozemsko pot in njeno pripravljenost za razvijanje podobnih akcijskih načrtov za druge poti, začenši z balkansko. Akcijski načrt za Sredozemlje predvideva 580 milijonov evrov do konca naslednjega leta za eksternalizacijo evropskih meja, torej zato, da države, kot so Libija, Tunizija in Egipt, preprečujejo odhode beguncev na sredozemsko pot.
Načrt predvideva tudi uveljavitev prostovoljnega solidarnostnega mehanizma, po katerem naj bi manj obremenjene države članice od bolj obremenjenih prevzele prosilce za azil. Vendar prostovoljna solidarnost po novem pomeni tudi, da lahko države, ki ne želijo prevzeti prosilcev za azil, namenijo več sredstev za eksternalizacijo evropskih meja. Avstrijski notranji minister Gerhard Karner je na zasedanju Komisijo tudi pozval k uvedbi azilnih postopkov v varnih tretjih državah, pri čemer se je skliceval na modela Združenega kraljestva in Danske. Državi skušata uveljaviti načrte za deportacijo vseh prosilcev za azil v Ruando, kjer bi vodili azilni postopek in nato deportacije v države izvora. V luči prizadevanj Evropske unije in njenih članic za izvajanje deportacij na balkanski poti, ki smo jih obravnavali v tokratnem Balkan ekspresu, bosta naša Ruanda prej ko slej postali Srbija in Bosna.
Vir fotografije: KlikAktiv
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj