Banditski okovi podsaharske Afrike
Politična nestabilnost je na Zahodu najpogosteje opredeljena z nesklepčnostjo parlamenta ali nezmožnostjo oblikovanja vladne koalicije. Če lahko evropocentrično rabo pojma politične nestabilnosti sploh uporabimo, kadar govorimo o državah globalnega juga, se te soočajo z bistveno bolj drastičnimi oblikami nestabilnosti od tistih, ki jih ujame zahodnjaško oko. Poleg turbulentnih obdobij menjave oblasti in oboroženih konfliktov pa politični nestabilnosti botrujejo tudi revščina in posledično vrenje med prebivalstvom, nezavidljivost učinka podnebnih sprememb in mačehovski odnos nekdanjih kolonialnih matic ob pogostem posredovanju gospodarskih velesil.
V preteklem letu in še posebej v zadnjih mesecih, ko je bilo na severni polobli govora zlasti o pokoronskem okrevanju in vojni v Ukrajini, smo bili v Afriki priča mnogim državnim udarom, ki so jih v sosednjih državah spremljali tudi številni poskusi vojaških prevzemov oblasti. Vojaški državni udari so se brez pretirane mednarodne pozornosti kot domine širili predvsem v podsaharski Afriki oziroma v Sahelu. Od začeka koronavirusne krize se je v Sahelu zvrstilo kar pet vojaških državnih udarov in še trije poskusi le-teh, ki jih bomo v današnji Južni hemisferi na valovih Radia Študent poskusili analizirati in poiskati vzroke za ogenj pod Saharo.
Prvi od nedavnih pučev je v sredini leta 2020 oblast zamenjal v Maliju. Drugi državni udar se je zgodil še devet mesecev kasneje. V sosednjih Gvineji in Burkini Faso je vojska prevzela oblast septembra lani oziroma januarja letos, v Gvineji Bissau in Centralnoafriški republiki pa sta bila vojaška udara neuspešna. Nedvomno pa je največ saharskega prahu dvignil državni udar v Sudanu oktobra 2021, ki je nasledil neuspešen poskus vojske mesec prej. Vojaški državni udari v podsaharski Afriki nikakor niso novost, v prvih desetletjih po osamosvojitvi izpod kolonialnega jarma je bil puč primarni vzvod za prilastitev oblasti. Kljub naporom in trnovim težnjam po demokratizaciji, ki jih mačehovsko reklamira Zahod, pa so državni udari še zmeraj razumljeni kot edini način spreminjanja politične krajine, razloži nigerijski novinar in zahodnoafriški dopisnik Deutsche Welle, Olisa Chukwumah.
Kljub temu da državnih udarov v Maliju, Burkini Faso, Gvineji in Sudanu ne moremo enačiti, je vsem državam, v katerih je vojska v preteklem letu prevzela oblast, skupno, da o političnem in družbenem udejstvovanju odločajo vojaške in postkolonialne elite. Prevrate pogosto spremljajo protesti, na katerih ljudje nasprotujejo kroženju oblasti med vojsko in majhno politično elito. A kot pojasni Dennis Galvan, profesor afriških študij na Univerzi Oregon v Eugenu, protesti nimajo možnosti, da bi prerasli v organizirana politična gibanja.
Množični protesti pred državnimi udari vojski omogočajo, da izkoristi vrenje med prebivalstvom in s tem legitimira vojaški prevzem oblasti, razloži direktor Centra za mir, demokracijo in razvoj na Univerzi Massachusetts v Bostonu, Darren Kew.
Pred državnim udarom v Sudanu oktobra lani so na ulicah večjih mest dve leti potekali množični protesti, ki so korak za korakom opolnomočili vojsko. Ta je do prevzema oblasti izrabljala politični pritisk množičnih protestov zaradi nezadovoljstva nad takratno politično elito, da bi postopoma uveljavila svoj vpliv v ključnih odločevalskih telesih v državi. O podobnem scenariju lahko govorimo tudi pri dogajanju v Maliju, kjer so pred državnim udarom demonstracije potekale tri mesece.
Vojaške elite v podsaharski Afriki državne udare izvajajo z argumentom izboljšanja stanja v državi, opustošeni zaradi nesposobnosti predhodnih civilnih vlad. Tako imenovani izboljševalni državni udari pa so se v številnih nedavnih vojaških prevzemih oblasti izkazali za okoriščanje države s partikularnimi interesi vojske.
Države sahelskega pasu imajo dolgo zgodovino državnih udarov. Lahko bi rekli, da gre pri menjavah oblasti za cikličen proces nezadovoljstva nad civilno vlado, posledičnih protestov in vojaškega udara, s katerim vojska za nekaj let prevzame oblast in tako še dodatno utrdi svoj status. Po dogovorjenem obdobju vojaške vlade vojska navadno razpiše kvazidemokratične volitve in oblast vrne civilni vladi. Vojska je tako v procesu osamosvajanja od kolonialne nadvlade postala stalen zunanji faktor oblasti, ki lahko slednjo prevzame kadarkoli začuti priložnost ali interes.
Zaradi ustaljenosti moči in vpliva vojske jo kot pomembno legitimno izvajalko oblasti in predvsem kot elito vidijo tudi prebivalci držav v podsaharski Afriki.
Elitni status vojske, ki izvede državni udar, slednjo upravičuje kot legitimno izvajalko oblasti. Prav legitimnost državnega udara pa vojski omogoči, da oblast izvaja po svoji volji, z zadovoljevanjem svojih in tujih partikularnih interesov. To je naš sogovornik Olisa Chukwumah ponazoril s primeroma iz Malija in Burkine Faso, ko je vojska svojo vladavino upravičila z legitimnostjo državnega udara oziroma s parlamentarnim dogovorom o vzdrževanju oblasti.
O vplivnosti vojaških milic v Sahelu priča tudi prekršitev dogovora med vojsko in civilno vlado v Sudanu. Po tako imenovani revoluciji je vojska avgusta 2019 dosegla dogovor s civilnimi predstavniki, po katerem je državo upravljal suvereni svèt, sestavljen iz predstavnikov vojske in krovne organizacije Sile za svobodo in spremembe. Svèt naj bi vzpostavil institucije, kot sta ustavno sodišče in zakonodajna oblast, in državo pripravil na izvedbo volitev. Do državnega udara je svetu predsedoval predstavnik vojske in kasnejši voditelj udara Abdel Fatah Al Burhan, ko je napočil čas, da vodenje prevzame predstavnik civilne oblasti, pa se je zgodil puč.
Ravnotežja med močjo vladajoče politične klike in vojske v državah podsaharske Afrike ni. Protagonisti državnih udarov so lahko, preden jih izvedejo, bližnji sodelavci vladajoče elite, a jih v državni udar prisilita boj za oblast in nadzor nad državnim gospodarstvom. Izvajanje oblasti je namreč praktično edini vir zagotavljanja sredstev za vzdrževanje ekonomskega ali socialnega vpliva. To lahko ponazorimo s primerom državnega udara v Gvineji septembra lani, ko se je vojska zarotila proti dolgoletnemu predsedniku Alphi Condéju, ker je želel podaljšati svoj mandat.
Pod demokratizacijo, s katero vojska argumentira vsakršen državni udar, se skriva boj za oblast in nadzor nad institucionalnimi sredstvi. Voditelje državnih udarov šolajo v bivših kolonialnih maticah, usposabljajo pa jih tuje vojske, da bi lahko tako v Sahelu izkoriščale naravna bogastva, če bi prišlo do državnega udara. Nič nenavadnega ni, da neki general, ki izvede državni udar, tekom svojega življenja zaseda mesto tudi v civilni vladi.
Poleg tega se vojska na ta način zgodovinsko utrjuje visoko v državni hierarhični strukturi, vzdržuje svoj vpliv in preži nad možnostjo vnovičnega prevzema oblasti.
Glasbeni premor: The Andrew sisters - Boogie woogie bugle boy
Poslušate oddajo Južna hemisfera na valovih Radia Študent. V prvem delu oddaje smo iskali vzporednice med nedavnimi državnimi udari v sahelski Afriki, sedaj pa bomo osvetlili še okoliščine, ki spremljajo vojaške prevrate.
Večletne napetosti pod Saharo so posledica državne vojne v Libiji pred enajstimi leti. Po uboju libijskega diktatorja Moamerja Gadafija in koncu vojne v Libiji so poleg pripadnikov islamističnih milic v sahelsko Afriko romale tudi velike količine orožja, razloži Dennis Galvan.
Zgodovinsko so se države, ki so se osvobodile od držav kolonizatork, spopadale s šibkimi državnimi institucijami in pomanjkanjem nadzora nad celotnim ozemljem, začrtanim z umetno ustvarjenimi mejami. Vrsta ponovnih državnih udarov ob mnogih spremljujočih oboroženih spopadih, ki se vrstijo eden za drugim, pa prekinja razvoj že tako krhkih državnih institucij, pojasni Darren Kew.
Islamistične milice sicer niso sposobne državnega udara, a civilni oblasti onemogočajo, da bi nadzorovala celotno ozemlje države. Islamistične vojske na območjih izrazite politične nestabilnosti delujejo najlažje, saj niso deležne dovoljšnjega pregona in nadzora. Prisotnost različnih oboroženih skupin pa vodi v bistveno večjo militarizacijo in vojaško upravo na nekaterih območjih, kjer potekajo spopadi. Navidezen boj proti različnim verskim milicam pa zahodnim državam in nekdanjim kolonialnim gospodom omogoča krinko za uveljavljanje vpliva v državah podsaharske Afrike.
Zaradi velike vloge veroizpovedi – v tem delu sveta prednjači sunitski islam – imajo tudi islamistične milice možnost pridobivanja vpliva. Poleg tega pa ima nezanemarljivo vlogo tudi etnična pripadnost, ki je v Afriki še posebej pestra, razloži Stig Jensen iz Centra za afriške študije Univerze v Kopenhagnu.
Trenja med etničnimi skupinami in nezmožnost popolnega nadzora nad ozemljem so v največji meri posledica kolonializma in arbitrarnega risanja državnih mej, ki pred francosko ali angleško nadvlado niso obstajale.
Nekdanje kolonialne države so kljub osamosvojitvi držav v Sahelu še zmeraj prisotne, njihov vpliv pa ostaja velik. Države, ki so bile pod francosko kolonialno oblastjo, denimo uporabljajo tudi skupno valuto – zahodnoafriški frank, ki je vezan na evro, del centralnobančnih rezerv pa morajo države hraniti na francoskem finančnem ministrstvu. Francija zahodno Afriko še vedno izkorišča za uvažanje naravnih bogastev, civilnim vladam v Sahelu pa namesto pomoči, s katero bi se države uspešno izvile iz primeža revščine in kriminala, ponuja vojaško pomoč za boj proti islamističnim milicam.
Pred slabim mesecem dni se je francoska vojska sicer umaknila iz Malija in prav tako prenehala z distribucijo denarne pomoči v državo zaradi vojske, ki sedi na oblasti. Državne vojske v Sahelu namreč pogosto nadzorujejo ključne rudnike naravnih bogastev, ob državnem udaru pa nekdanja kolonialna velesila – v primeru Malija Francija – nima več možnosti izkoriščanja naravnih virov, saj je pred pučem podpirala vladajočo politično elito, ki jo je s prevzemom oblasti oklestila vojska.
Države, ki so sahelsko regijo kolonialno izkoriščale, so v države, katerih meja so seveda same začrtale, uvozile tudi politični sistem po evropskem modelu delitve oblasti. Demokracija in delitev oblasti pa se zaradi nerazvitosti ključnih državotvornih institucij v podsaharski Afriki nista vedno udejanjili.
Demokracija po evropskem modelu se v Sahelu ni razvila, ravno nasprotno – kolonializem je politični sistem še podrazvil. Državne institucije so se v primežu cikličnih menjav oblasti med vojsko in civilno vlado podrazvile, izvršna oblast pa se je okrepila, zaradi česar je tendenca k avtoritarizmu v državah zahodne Afrike močnejša.
Države Sahela so tako ujete v ciklične procese menjevanja oblasti in oboroženih konfliktov med različnimi deležniki, ki v državi iščejo zasebne interese. Vojaški in politični elitizem sta v Maliju, Sudanu, Burkini Faso in Gvineji prisotna že od osamosvojitve. Posredno krivdo za velike razlike med elito in prebivalstvom pa nosi zunanji kapital nekdanjih kolonialnih matic in neokolonialnih sil, ki so vojaške in politične voditelje izšolale, sedaj pa se z njimi igrajo geostrateške igrice. Vojaške junte in politične klike jih odnesejo s polno malho denarja, neokolonialisti pa se na zasebno letalo do Pariza, Londona, Washingtona, Pekinga ali Moskve odpravijo z dogovorom o nadaljnjem izkoriščanju naravnih bogastev. Državni udar v podsaharski Afriki v tem kontekstu nikakor ni znanilec demokratizacije ali drugačnega vladanja, temveč oznanja le menjavo v vrhu neprilagojene in ohlapno sestavljene državne strukture, ki vladajočemu vojaškemu generalu ali dolgoletnemu predsedniku omogoča, da ohrani svoj vpliv in oplemeniti svoje bogastvo.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj