Nova bitka za Kartum
General sudanskih oboroženih sil Abdel Fatah Al Burhan je razglasil uspeh državnega udara, razglasil izredne razmere po celotni državi in razpustil sudanski suvereni svet. Pred tem je vojska pridržala premierja Abdala Hamdoka in več ministrov. Ulice prestolnice Kartuma in drugih mest so v nasprotovanju udaru preplavili protestniki, k čemur jih je pozval odstavljeni premier. Vojska se je na demonstracije odzvala nasilno in onemogočila dostop do interneta.
Kakor klišejsko se to že sliši, državni udar v Sudanu ni nič presenetljivega. Od aprila 2019, ko je predsedniško palačo po več kot četrt stoletja moral zapustiti Omar Al Bašir, je namreč vojska že večkrat poskušala izvesti državni udar, nazadnje pred mesecem dni. Nenazadnje je, takrat sicer z množično podporo ljudstva, vojska odstavila tudi Al Baširja, zaradi česar se je procesa tako imenovane demokratizacije Sudana prijel tudi označevalec revolucije.
Po tako imenovani revoluciji je vojska avgusta 2019 dosegla dogovor s civilnimi predstavniki, po katerem je državo upravljal suvereni svèt, sestavljen iz predstavnikov vojske in krovne organizacije Sile za svobodo in spremembe. Svèt naj bi vzpostavil institucije, kot sta ustavno sodišče in zakonodajna oblast, česar do sedaj ni storil, in državo pripravil na izvedbo volitev. Te naj bi bile, kot je danes napovedal Al Burhan, izvedene junija 2023.
Svetu je do sedaj predsedoval vojaški predstavnik, torej general Al Burhan, 17. novembra letos pa bi njegovo vodenje moral prevzeti predstavnik civilne veje, premier Hamdok. V preprečitvi premierjevega prevzema svèta se skriva tudi najbolj neposreden razlog za to, da je Al Burhan z državnim udarom uspel prav sedaj. Pojasni urednica portala African arguments Raga Makawi.
Vojska se je v primeru, da bi premier prevzel vodstvo suverenega sveta, bala preiskav zločinov, ki jih je zagrešila, denimo zloglasnega pokola protestnikov junija 2019, ki je znan kot kartumski masaker. Več svobodna novinarka Sara Creta, ki se je iz Sudana vrnila pred mesecem dni.
K uspešnosti zadnjega udara je po mnenju Crete prispevalo zavezništvo oboroženih sil s frakcijo civilne oblasti. Sile svobode in sprememb namreč sestavlja mnoštvo političnih strank, ki so predstavljale opozicijo Al Baširju, in na primer sindikati ter organizacije za pravice žensk. Nedavno se je krovna organizacija razcepila na dve frakciji: na v zahodnih medijih imenovano “demokratično” frakcijo, ki podpira odstavljenega premierja, in v medijih imenovano “vojaško” frakcijo, ki jo sestavlja nekaj političnih strank oziroma gibanj, njena najvidnejša obraza pa sta Minni Minawi, guverner province Darfur, in finančni minister Gebriel Ibrahim.
Zasedanje, ki ga je v Kartumu organizirala tako imenovana vojaška frakcija, je v zadnjih tednih organiziralo gibanje, ki je nasprotovalo odstavljenemu premierju in pozivalo k oblikovanju nove vlade. Proti temu gibanju so vzniknili tudi protesti nasprotne strani. Vendar bi bilo protestno gibanje, ki se je organiziralo proti odstavljenemu premierju, težko označiti za popolnoma instrumentalizirano, meni Makawi.
Podstat uspešnega državnega udara je morda še bolj kakor rasno-razredni boji strukturna vloga vojske v upravljanju Sudana. Al Bašir je vladal s pomočjo štirih organizacij: vojske, hitrih interventnih sil, obveščevalne službe in stranke. Potem ko je bil odstavljen, je bila njegova stranka Nacionalni kongres z oblasti odstranjena, ostale tri organizacije pa so se borile za oblast. Nazadnje je prevladala vojska na čelu z Al Burhanom. Kljub temu da dogovor iz avgusta 2019 njeno oblast omejuje, se je moral premier na vsakem koraku boriti z njenim neizmernim vplivom.
Vojska prav tako nadzira državno gospodarstvo, denimo rudnike zlata. Gospodarske razmere je pred odstavitvijo premierja vojska denimo dodatno zaostrila z blokado glavnega državnega pristanišča in tako prispevala k stiski ljudi.
Vojaške strukture so zunaj Sudana povezane predvsem z Egiptom, Saudovo Arabijo in Združenimi arabskimi emirati. Že k dogovoru s civilnimi oblastmi leta 2019, ki ga je z državnim udarom vojska dejansko ukinila, pa so vojsko te zaveznice spodbudile na željo Združenih držav Amerike. Tako je Sudan, pri čemer ni edini, ujet v paradoks, v katerem se zdi, da lahko voljo ljudstva uveljavijo le zunanje sile.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj