Protifrancosko zavezništvo
O državnem udaru v Nigru, v katerem je predsedniška straža s podporo vojske odstavila predsednika Mohameda Bazouma, smo pet dni po njem poročali v OFFsajdu. V Južni hemisferi skušamo pojasniti razloge za državni udar, ki ga vojaški poveljniki utemeljujejo z vehementno protifrancosko retoriko, ne pozabijo pa spomniti niti na Natovo intervencijo v Libiji, ki je na široko odprla vrata Sahela vzponu islamističnih milic. Dekolonialne in antikolonialne retorike je v Nigru na pretek. Še bolj se širokoustijo v njegovih zahodnih sosedah Maliju in Burkina Fasu, kjer od predlani in lani vladata hunti, ki sta iz države vrgli francoske vojake.
Takoj moramo reči: gre za državne udare, ne za revolucije. Da, kolonializem in imperializem zaslužita ves upor in kritiko. A če krivimo, v tem primeru Francijo, za prav vsako zadevo, ki se dogaja v njenih nekdanjih kolonijah, Nigrcem, Malijcem in drugim vzamemo njihov lasten agens in avtonomijo, s tem pa sami zakrivimo kolonialen tretma problema.
Zahodni mediji puč slikajo kot nevarnega za zahodne interese v Nigru in nasploh v Sahelu. V Niger so Francozi namestili večji del vojske, ki so jo morali umakniti iz Burkina Fasa in predvsem Malija. Poleg njih imajo dve vojaški bazi v Nigru tudi Američani, iz Agadeza z droni nadzirajo celotno regijo. Najbolj se zahodni mediji osredotočajo na špekulacijo, da bi se nigrska hunta, podobno kot se je malijska, lahko obrnila k Rusiji oziroma skupini Wagner. Situacijo v Nigru, kako drugače, slikajo skozi imperialno prizmo interesov tujih vojska, ne da bi obravnavali politično in socialno dogajanje v državi. Mi bomo storili obratno: najprej o tem, kdo so ljudje, ki si spodnašajo stolčke, kdo po puču protestira z ruskimi zastavami in zakaj se vse skupaj dogaja zdaj. Rusofili in rusofobi ter natofili in natofobi bodo na vojaškostrateške podrobnosti morali počakati do srede zvečer, ko bo ob 21.00 drugi del oddaje.
Prvi uradni razlog za udar, ki ga navaja nova hunta v Nigru, je nesposobnost Bazoumove vlade za spopad z islamitičnimi milicami, kar s seboj nosi tudi kritiko zanašanja na tuje vojske. Drugi uradni razlog je nekako vzrok prvega: vlada ne more – po mnenju vojske – rešiti prvega razloga, ker je s svojo korupcijo, klientelizmom in diktatorstvom besedo demokracija sama naredila za kletvico. Kaj je po njegovem razlog za puč in kako nanj gleda, smo vprašali Ibrahima Dialla, ki se je javil iz Niameyja, nigrske prestolnice. Diallo je ustanovitelj in novinar časopisa Aïr Info ter Radia Sahara FM. Oba imata sedež v Agadezu.
Puč je izvedla predsedniška straža, ki ima okrog 500 visoko izurjenih specialcev, urijo jih predvsem Američani in Francozi. Na čelu straže je bil od leta 2011 Abdourahamane Tchiani. Leta 2021, dva dni pred Bazoumovo predsedniško inavguracijo po zmagi na volitvah, je prav on s predsedniško stražo puč preprečil. Zdaj pa je bil ravno Tchiani tisti, ki ga je izvedel. Abdourahamane Idrissa, ki na univerzi v nizozemskem Leidnu poučuje o političnem islamu v podsaharski Afriki, v članku z naslovom Vladavina hunte, objavljenem sedmega avgusta v New Left Review, Tchianijevo vlogo razume takó, v prostem prevodu:
To, da je Bazoum trdno zaupal Tchianju, je sicer vprašljivo. Bolj kot to je bil Tchiani premočan, da bi ga lahko zamenjal. V nigrskih medijih, denimo v L’Enqueteurju, in v svetovnih medijih so po puču namigovali, da je Tchiani odstavil predsednika zato, ker je ta hotel odstaviti njega. Sicer naj bi v intervjuju – nalašč rabimo pogojnik –, ki naj bi ga dal za revijo Jeune Afrique, Bazoum kar iz pripora zanikal, da je Tchianija nameraval odstaviti. Sam intervju je sprožil nove špekulacije, pojasni Dougoukolo Alpha Oumar Ba-Konaré, raziskovalec in profesor na Nacionalnem inštitutu orientalskih jezikov in civilizacij v Franciji.
Dougoukolo Ba-Konaré je, mimogrede, sin nekdanjega malijskega predsednika Alphe Oumarja Konaréja, ki je bil predsednik od leta 1992 do 2002. Sogovornika smo vprašali, zakaj je Tchiani udar izvedel zdaj, ne pa leta 2021, ko ga je preprečil, in kaj je pravi razlog za tokratni puč.
Za osebo, ki bo preprečevala udare proti njemu, je Tchianija leta 2011 izbral tedanji predsednik Mahamadou Issoufou. Issoufou je takrat zmagal na volitvah, ki so sledile enoletnemu obdobju vojaške vladavine. Tchiani roke, ki ga je namestila, očitno ni ugriznil, saj drugače Issoufu ne bi oddelal dveh polnih predsedniških mandatov. Strukturno vlogo predsedniške straže v nigrski vojski in politiki, ki jo je zasedla pod Issoufoujem, opiše Olayinka Ajala, politolog z Univerze Beckket v Leedsu, tudi svetovalec britanskega obrambnega ministrstva.
a svojega naslednika je Issoufou izbral Mohameda Bazouma, ki je bil skupaj z njim vodilna figura tedaj vladajoče Nigrske stranke za demokracijo in socializem. Četudi je Bazoum arabskega, torej manjšinskega porekla, je na volitvah zmagal. Zahodni mediji Bazouma predstavljajo kot prvega demokratično izvoljenega predsednika Nigra, ki se je od Francije formalno osamosvojil leta 1960. O »demokratičnosti« volitev v nadaljevanju spregovori Ajala. Da je bil Bazoum prvi izvoljeni nigrski predsednik, najsi bo to demokratično ali ne, pa preprosto ne drži. Res je sicer, da sta Issoufou in Bazoum izvedla prvi volilni, torej nepučistični prenos oblasti z enega predsednika na drugega. Razlog zato je, da sta člana iste stranke.
Issoufou se je pomena čistk v vojski in uravnoteževanja moči znotraj nje zaradi lastne varnosti dobro zavedal.
O ozadju tuareških uporov v regiji, predvsem v Maliju – radikalizaciji in prevladi islamističnih oziroma salafističnih pogledov na boj proti sahelskim državam ter njihovim zahodnim zaveznikom – smo govorili v več oddajah. Tu govorimo denimo o Boko Haramu in Islamski državi – Provinci zahodne Afrike. Na kratko: zares se je začelo z zahodno odstranitvijo Moamerja Gadafija in uničenjem Libije. Nadaljevalo se je leta 2012 s francoskim posredovanjem v Maliju, islamistične skupine so se dodatno radikalizirale in se povezovale, s tem pa tudi razširile svoje območje delovanja v sosednje države Malija. Issoufou, za njim pa tudi Bazoum, sta se za operacije proti islamistom zanašala na francoske in ameriške sile. Idrissa v citiranem članku v sporu glede tega, kako bi morali voditi boje proti islamistom, išče tudi razlog za državni udar Tchianija pred slabim mesecem dni.
Za ustvarjanje do zahodnjakov – na čelu s Francozi – sovražnega političnega okolja Idrissa krivi tudi vladajočo stranko.
Čeprav zahodnjaki in Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav, znana kot Ecowas, z uvajanjem sankcij vred zdaj pozivajo k vzpostavitvi ustavnega reda v Nigru in povratku, kakor vseskozi poudarjajo, demokratično izvoljenega Bazouma na oblast, je delovanje njegove vlade bilo vse prej kot demokratično. S tem državnega udara ne želimo legitimirati, ampak opozoriti na zmotno predstavljanje predsedniške vladavine kot dobre, vojaške pa kot slabe. Delovanje vladajoče stranke je bilo tisto, ki je dalo vojski pretvezo za puč.
Lani so nigrski aktivisti, ki se zavzemajo za odhod predvsem francoske, pa tudi ameriške vojske iz države, ustanovili gibanje M62. Abdoulaye Seydou, ki se predstavlja kot sokoordinator gibanja, je za svojega idola navedel Thomasa Sankaro, burkinafaškega revolucionarja iz osemdesetih let. To je storil v intervjuju za The Irish Times. Dan po intervjuju ga je dala Bazoumova vlada aretirati. Sodišče v prestolnici je sedaj, kmalu po puču, Seydouja oprostilo in ga osvobodilo iz ječe, kjer je prestajal 9-mesečno kazen. Gibanje M62 je vodilno pri protestih v podporo puču, ki se vrstijo po Nigru. Proteste je organiziralo tudi pred udarom, zato je Seydou pristal za zapahi. Idrissa piše:
Po puču so torej protestniki večkrat šli na ulice. Če se lahko zanesemo na pričevanje Dialla, novinarja, ki se nam je javil iz Nigra, so protesti iskren izraz ljudske volje.
Svetovni mediji so na protestih v podporo puču brž opazili ruske zastave, prav tako pa naj bi nekateri protestniki vzklikali gesla v podporo Rusiji in Vladimirju Putinu. Po mnenju Dialla gre za provokacije posameznikov.
Ruske zastave so na protestih pod okriljem gibanja M62 razkazovali že pred državnim udarom. Sokoordinator gibanja Seydou je, podobno kakor naš sogovornik, v omenjenem intervjuju za to okrivil vlado, ki da je hotela s tem pridobiti podporo Francozov in Američanov ter očrniti gibanje. Kakor je dejal, so organizatorji ruske zastave zasegli. Diallo se z oceno, da gre pri gibanju M62 preprosto za instrument Rusije ali kogarkoli drugega, ne more strinjati.
Dougoukolo Ba-Konaré, ki gibanje M62 spremlja iz Francije, ima o njem bolj ambivalentno mnenje.
V drugem delu oddaje, prihodnjo sredo, bomo situacijo, v kateri so se po puču znašli kolonialisti in imperialisti v Nigru, obravnavali podrobneje. Keč je namreč v tem, da situacije Američanov in Francozov – v Nigru je tudi nekaj sto vojakov drugih držav Evropske unije – ne moremo vreči v isti koš. Američani po odstavitvi Bazouma niso pozvali k njegovemu povratku na oblast, kakor to počnejo v Franciji in Ecowasu. Joe Biden je pozval le k izpustitvi Bazouma iz pripora. Vladajoča hunta ameriškim vojakom niti ni ukazala, naj spakirajo kovčke. Prekinila je le pet sporazumov o vojaškem sodelovanju s Francijo. Jeza in nasprotovanje francoskemu neokolonializmu se tako pri vojski kot pri državljanih Nigra kopičita že dolgo. Po mnenju Ba-Konaréja so Francozi včasih tudi neupravičeno grešni kozel za vse, kar gre v Nigru narobe.
Nikakor seveda ne moremo zanikati dejstva, da so Francozi s svojim neizčrpnim izkoriščanjem neokolonije za kvarjenje lastne podobe krivi tudi sami.
Več o francoskem in ameriškem sodelovanju z nigrsko vojsko ter domnevni ruski grožnji torej prihodnjič.
Hvala Gei za prevod iz francoščine.
Vir fotografije: USAFRICACOM, creative commons
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj