Z Jave na Borneo
17. avgusta prihodnje leto bodo na dan indonezijske osamosvojitve slovesno otvorili novo prestolnico po imenu Nusantara. Novo glavno mesto leži na največjem indonezijskem otoku in enem od dveh svetovnih otokov, katerega ozemlje si delijo tri države – na Borneu, in sicer v indonezijski provinci Vzhodni Kalimantan. Namera o selitvi zdajšnje prestolnice Džakarte z otoka Java, ki ima vlogo administrativnega središča vse od osamosvojitve leta 1945, je stara že nekaj desetletij, a nobena vlada doslej ni začela s postopki selitve prestolnice.
Indonezijski predsednik Joko Widodo, ljubkovalno Jokowi, je na začetku svojega drugega mandata leta 2019 presenetljivo naznanil gradnjo nove prestolnice. Zaradi epidemije koronavirusa se postopki uveljavljanja zakonov, pridobivanja zemljišč in gradbenih dovoljenj niso začeli vse do februarja lani. Takrat je vlada sprejela krovni zakon ter vrsto vladnih in predsedniških predpisov, ki so omogočili začetek megalomanskega projekta nove prestolnice Nusantare. Ta naj bi v prvi vrsti decentralizirala otoško Indonezijo, poleg tega pa populacijsko in okoljsko razbremenila potapljajočo se prestolnico Džakarto, ki velja za eno najbolj onesnaženih mest na svetu. S premikom prestolnice na sever – v sam geografski center indopacifiške regije – se bo Indonezija tudi administrativno in geostrateško pozicionirala.
Sedanja prestolnica Džakarta velja za najhitreje potapljajoče se mesto na svetu. Po podatkih nacionalnega Tehnološkega inštituta Bandung se Džakarta vsako leto potopi za do 25 centimetrov, kar pomeni, da bo do leta 2050 pod vodo 95 odstotkov mesta. Ob vse intenzivnejših podnebnih spremembah je desetmilijonska metropola na okoljsko opustošenem otoku Java postala mesto z enim najnižjih življenjskih standardov na svetu. Čeprav naj bi selitev prestolnice pogrezanje mesta omilila, bo Džakartina usoda ostala bolj ali manj nespremenjena. Vlada bo na Borneo preselila le administrativne in državotvorne institucije, pojasni indonezijski novinar okoljskega medijskega portala Mongabay, Basten Gokkon.
Glavni namen selitve prestolnice tako ni izogibanje urbani katastrofi; prvi vladni načrti kot osrednji razlog za selitev prestolnice in izgradnjo Nusantare navajajo zmanjšanje neenakosti v razvoju celotne države oziroma decentralizacijo. A že zemljišče novega mesta, ki ga je vlada odkupila od enega izmed najbogatejših Indonezijcev, je nazoren pokazatelj tega, da bo Nusantara pretežno služila le državni eliti, ki bo iz Džakarte pobegnila pred njenim potopom.
Lokacija Nusantare, ki bo zrasla v geometričnem središču države, je sicer geopolitično smotrna, vlada pa jo je utemeljila tudi z odsotnostjo naravnih katastrof na Vzhodnem Kalimantanu na otoku Borneo. Čeprav je Borneo v primerjavi z Javo resnično manj vremensko ogrožen, so geografska lega in naravne specifike terena nove prestolnice še zmeraj dovzetne za morebitne naravne katastrofe.
Gradnja Nusantare se je pričela julija lani, ko je indonezijska vlada na načrtovano območje mesta in okolico poslala dobrih 100 tisoč delavcev, ki so pričeli s čiščenjem in pripravo terena ter gradnjo avtocestnih vpadnic v novo mesto. Mesta še niso začeli graditi, ga pa vlada stalno predstavlja za trajnostnega – gradnja naj bi bila tudi ogljično nevtralna. Basten Gokkon, ki je oktobra lani obiskal območje, pravi, da so okoljske posledice gradnje že močno opazne.
Precenjevanje trajnostnosti in modernosti novih prestolnic je pogosto zgolj marketinška poteza državnih elit, ki se sčasoma prelevi v neučinkovitost dejanskih mest – urbanistična zasnova se mora namreč prilagoditi potrebam prebivalstva in ne obratno. O tem priča tudi primer brazilskega glavnega mesta Brasilie, ki je leta 1960 nadomestil Rio de Janeiro, pojasni strokovnjakinja na področju novih prestolnic in urbanega načrtovanja, sicer profesorica na Univerzi Ain Shams v Kairu, Heba Ghalib.
Za gradnjo Nusantare je bilo in še bo posekanih več kot 1000 kvadratnih kilometrov tropskega deževnega gozda, ki naj bi ga vlada z uporabo zelenih površin v mestu ogljično nadomestila. Domnevna trajnostnost mesta je bila tako izpodbita že s krčenjem gozdov, zaradi česar so svoj naravni habitat izgubile mnoge rastlinske ter živalske vrste, z območja pa so že preselili tudi nekatere staroselske skupnosti.
Po podatkih Združenja staroselskih ljudstev Nusantare bo v prihodnjih letih prisilno izseljenih dobrih 20 tisoč pripadnikov in pripadnic staroselskih skupnosti, ki se medtem spopadajo tudi s pravnimi zagatami pri lastninjenju zemljišč. Mnogi, ki so zemljo na območju Nusantare podedovali od prednikov, tega ne morejo pravno dokazati, kar jim onemogoča, da bi z vlado sploh vstopili v proces sodne poravnave. Indonezijska vlada staroselskim ljudstvom sicer še vedno zagotavlja, da bo gradnja prestolnice potekala v dialogu z ljudmi, ki na območju prebivajo že več stoletij.
Nad novim glavnim mestom niso navdušeni niti v Džakarti. V anketi džakartskega inštituta KedaiKOPI iz leta 2019 se je 95 odstotkov prebivalstva trenutne prestolnice opredelilo za nasprotnike in nasprotnice selitve glavnega mesta. Nusantaro mnogi vidijo zgolj kot simbol izkazovanja moči sedanje politične garniture, ki se bo s položajev poslovila prihodnje leto. Na to nakazujejo tudi prvi arhitekturni in urbanistični načrti za mesto, ki se bo ponašalo z obilo simbolike, pojasni direktorica Centra za raziskovanje Indonezije Herba Feitha na Univerzi Monash v Melbournu, Sharyn Davies.
Nova prestolnica pravzaprav vedno deluje kot diplomatsko orodje, saj v državo poleg tujega kapitala vabi delegacije z najrazličnejših področij. S tem se država navzen predstavlja kot sodobna in sposobna, selitev prestolnice pa lahko razumemo tudi kot simbolen zgodovinski prelom in navidezen preporod države. Globalna tekma med vplivnimi svetovnimi metropolami privablja tuj kapital, znotraj države pa z gradnjo nove prestolnice prepričujejo volivce v kvaliteto delovanja državne strukture, razloži Heba Ghalib.
Po mnenju sogovornice bo končna podoba Nusantare simbolno sorodna kazahstanski prestolnici Astani oziroma Nur-Sultanu, ki je status glavnega mesta prevzela od Almatyja leta 1997.
Simbolnemu pomenu novih prestolnic so politične elite v preteklosti namenjale bistveno več pozornosti kot mestotvornemu urbanističnemu načrtovanju. To se je izkazalo zlasti v Turčiji, kjer je Ankara po selitvi prestolnice iz Carigrada, ki se je zgodila leta 1923, v nekaj desetletjih postala družbeno segregirana, namesto da bi služila dejanskim potrebam prebivalstva. Snovalci Nusantare bi morali zato imeti v mislih zlasti potrebe prebivalstva, ki bi se jim mesto moralo prilagoditi.
Poleg manjših protestov proti selitvi prestolnice med indonezijskim urbanim prebivalstvom že več mesecev vlada nezadovoljstvo zaradi decembra sprejetega zakona, ki prepoveduje spolne odnose in skupno življenje zunaj zakonske zveze. S selitvijo prestolnice bi bilo urbanemu prebivalstvu izvrševanje pritiska na politično administracijo do neke mere onemogočeno.
Druga vlada indonezijskega predsednika Joka Widoda, ki je dokončno zasnovala idejo nove prestolnice, bo svoj drugi mandat zaključila prihodnje leto. S prihodom nove vlade pa naj bi se po mnenju Bastena Gokkona ponujala možnost vnovične razsodbe o tem, ali je selitev prestolnice učinkovita in ali naj se z gradnjo Nusantare prekine.
Če pa bo Nusantara – v stari javanščini »pozunanjeni otok« – resnično zacvetela kot prestolnica, ostaja odprto vprašanje, kako se bo mesto spopadalo z okoljskimi in demografskimi izzivi, ki so zaradi neučinkovitih mestnih in državnih politik doleteli Džakarto. Indonezijski okoljevarstveniki opozarjajo predvsem na vtis, da vlada na Borneo skupaj z administrativnimi institucijami prestavlja tudi probleme z Jave.
Od načrtovane prestolnice v Vzhodnem Kalimantanu razen cest, ki vodijo vanjo, ni še ničesar. Kljub temu da naj bi Nusantaro slovesno otvorili že prihodnje leto, je pričakovati, da mesto še nekaj desetletij ne bo zaživelo – konec gradnje je načrtovan za leto 2045. Tako se zdi, da je projekt nove indonezijske prestolnice predvsem marketinška poteza odhajajočega indonezijskega predsednika Joka Widoda, ki pa je prinesla že precej škode. Poleg zavedno izgubljenega tropskega deževnega gozda, ki je nudil zavetje ogroženim živalskim vrstam, kot so orangutani, so svoje domove za vedno izgubila tudi staroselska ljudstva. Do dokončne izgradnje Nusantare se bo Džakarta po napovedih potopila še za nekaj metrov. Prej kot bo nekaj milijonov prebivalcev in prebivalk, ki čakajo na potop ali izselitev, dejansko dobilo varne domove, si bodo politične elite za vsak centimeter Džakarte pod vodo zgradile eno palačo v Nusantari.
Avtor naslovne fotografije je sogovornik Basten Gokkon, objavljeno z dovoljenjem avtorja
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj