Evropsko povezovanje na kredit
Pogajanja voditeljev držav članic Evropske unije na vrhu v Bruslju so, morda za nekatere malce nepričakovano, po petih dneh vendarle obrodila sadove. V torek so voditelji držav članic in predsednik Evropskega sveta Charles Michel slovesno oznanili potrditev večletnega finančnega okvirja oziroma proračuna Unije v naslednji sedemletni finančni perspektivi med letoma 2021 in 2027. Še bolj pomemben je dogovor za vzpostavitev tako imenovanega sklada za okrevanje, ki je nastal z namenom reševanja krize, ki jo je povzročila pandemija covida-19. Sklad za okrevanje v skupni višini 750 milijard evrov je brez precedensa v EU, saj gre za sklad, ki je za razliko od sedemletnega proračuna, v katerega vplačujejo države članice, financiran s skupnim zadolževanjem Unije. Državam članicam pa bo denar namenjen bodisi v obliki nepovratnih sredstev bodisi posojil.
Zaradi kompromisov, ki so bili potrebni za sprejetje dogovora, predvsem zaradi predvidene manjše količine sredstev za zdravstvo, varstvo podnebja in digitalne projekte, so nezadovoljstvo izrazili evropski poslanci. Evropski parlament je tako na izredni seji v odziv izglasoval resolucijo, v kateri poslanci zahtevajo spremembe večletnega finančnega okvirja EU.
Franc Bogovič iz Evropske ljudske stranke je na video briefingu pred izrednim zasedanjem Evropskega parlamenta pojasnil, zakaj je sklad za okrevanje novost. Predvsem je vidno, da se je Evropska unija odzvala drugače kot v gospodarski krizi pred desetletjem.
Ideja sklada je bila, da naj bo večina sredstev namenjena predvsem tistim državam, ki so bile zaradi epidemije najbolj prizadete. Bogovič pojasni, kako so ta sredstva razdeljena po državah, in pove, da se bo za črpanje teh sredstev treba podvizati.
Klemen Grošelj, poslanec iz vrst Liste Marjana Šarca, ki je del evropske skupine Prenovimo Evropo, o tem, kdo so po njegovem mnenju zmagovalci pogajanj, in o “bonbončkih”, ki so jih prejele posamezne države.
Slovenska delegacija je s pogajanj prišla zadovoljna. Ko govorimo o evropskem sedemletnem proračunu, Slovenija ostaja neto prejemnica. Iz celotnega svežnja lahko računamo na 10,5 milijarde evrov, od tega gre v okviru nacionalne ovojnice 2,9 milijarde evrov za področje kohezijske politike ter 1,6 milijarde za kmetijsko politiko. Za primerjavo: v prejšnji sedemletni finančni perspektivi je bila Slovenija upravičena do 3,3 milijarde evrov iz kohezijskih skladov. Iz sklada za okrevanje je Sloveniji namenjenih 2,1 milijarde evrov nepovratnih sredstev in do 3,6 milijarde evrov posojil. Nekaj sredstev je ostalo tudi še iz prejšnje perspektive. Franc Bogovič pove več o sredstvih, ki bodo na voljo za Slovenijo.
750 milijard težek Sklad za obnovo je, kot že rečeno, sestavljen iz 360 milijard posojil, ki jih bodo morale plačati države prejemnice same, 390 milijard pa bo kolektivno plačala Evropska unija. Da bi dosegli ta znesek, so se voditelji držav zavezali k večjemu financiranju skupnega proračuna. Plačevanje dolga bo sicer časovno precej raztegnjeno, vse do druge polovice stoletja. Več Zsolt Darvas, raziskovalec pri možganskem trustu Bruegel in na Univerzi Cornivus v Budimpešti.
Evropski komisiji, ki bo pristojna za financiranje paketa prek zadolževanja na trgu, bodo države članice morale sporočiti načrte za porabo. Ti bodo morali biti v skladu s priporočili za posamezne države, povezani pa morajo biti z “zelenimi” in “digitalnimi” projekti. Večina držav bo pri tem imela moč blokirati neustrezne projekte. Darvas razloži, za kakšna priporočila pri tem gre.
Eden izmed predlogov, kako povečati prihodke v skupni proračun, so tako imenovani “novi lastni viri”. S tem izrazom so mišljeni novi davki, ki bi se stekali neposredno v evropsko blagajno. Kot je povedala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, bodo ti povezani z odplačevanjem dolga. Voditelji so se za zdaj dogovorili za davek na plastične odpadke. Govori se tudi o digitalnem davku, ki ga je že uvedla Francija in ga pripravljajo nekatere druge države. A to so viri, ki bodo, če se začnejo zbirati v bruseljski blagajni, izginili iz nacionalnih proračunov, tako da ne predstavljajo resnično novih virov. Darvas.
Kljub temu da gre za dogovor o skupnem zadolževanju držav članic, se izrecno ne govori o “evro obveznicah”, ki so bile predmet razprave v času finančne krize. Vendar Darvas meni, da bi to skupno zadolževanje lahko poimenovali na tak način.
Tekom pogajanj je ponovno prihajalo do razhajanj med državami, ki so bila vidna že pri reševanju finančne krize. Španija in Italija, ki sta bili v preteklosti bolj na strani zadolževanja, sta bili tokrat tudi najbolj prizadeti zaradi epidemije. V “varčnosti” so tokrat prednjačile predvsem štiri države - Nizozemska, Danska, Švedska in Avstrija. Darvas razloži, zakaj je večje zadolževanje nekaterih držav članic, na primer Italije, vodilo v nasprotovanje prvi različici dogovora s strani omenjene četverice.
Kot poudari Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, pa je Nemčija, ki je tradicionalno na strani varčnih držav, tokrat aktivneje iskala srednjo pot.
Eno največjih vprašanj med pogajanji je bilo, v kolikšni meri bo sklad za okrevanje sestavljen iz posojil, v kolikšni pa iz nepovratnih sredstev. Države, ki potrebujejo največ pomoči, so si pri tem prizadevale za čim večji delež nepovratnih sredstev, ki se je tekom pogajanj z okoli 500 milijard evrov, kar je želela tudi Nemčija, znižal na 390 milijard evrov. Boštjan Udovič meni, da je bolj kot količina in namen teh sredstev problematična njihova kratka ročnost.
Največji del nepovratnih sredstev bodo države članice prejele do leta 2023. Darvas razloži, za kakšen instrument gre pri tem.
Kompromisi, ki so bili potrebni za sprejem sklada, so vidni tudi v sedemletnem proračunu EU. V tem okviru, ki znaša 1074 milijard evrov, so se zavoljo sprejema skupnega dogovora spreminjale nekatere prioritete. Tako se manjšajo sredstva za programe za raziskave in investicije, kot so InvestEU, Obzorje, Erasmus+. Črtal se je tudi velik del Sklada za pravičen prehod, ki je bil eden glavnih “dosežkov” predlaganega evropskega zelenega dogovora, ki bi več finančnih sredstev preusmeril v območja, ki so najbolj odvisna od fosilnih goriv.
Cena, ki sta jo predvsem Nizozemska in Avstrija izpogajali v zameno za podporo dogovora, je zmanjšanje njunega prispevka v skupni proračun. Ta prispevek je odmerjen kot delež bruto domačega produkta, omenjenim državam pa Bruselj del prispevka vrne v obliki davčnega povračila ali rabata. Razlaga Darvas.
Evropski parlament je v odziv izglasoval resolucijo, v kateri poslanci zahtevajo spremembe večletnega finančnega okvirja EU. Kljub temu da so dogovor slovenski poslanci načeloma podprli, so se glasu za resolucijo pridružili. Tanja Fajon, poslanka v evropski skupini Socialistov in demokratov, pojasni, s katerimi kompromisi v skupini niso zadovoljni.
V medijih je bilo v zadnjih dneh veliko govora, da se je zavoljo sprejema dogovora popuščalo predvsem višegrajski četvorki in da je prišlo do kompromisov glede vezanosti sredstev na spoštovanje vladavine prava. Klemen Grošelj razloži, zakaj se je skupina Prenovimo Evropo zavzemala za vključitev tega dela v dogovor.
Udovič meni, da je šlo pri poskusu pogojevanja sredstev predvsem za politični pritisk, da pa ima EU za ta namen dovolj drugih instrumentov.
Kljub temu da je Evropski parlament in Komisijo zmotilo krčenje sredstev za nekatera ključna področja, Udovič sicer meni, da do bistvenih sprememb v samem dogovoru verjetno ne bo prihajalo.
Kljub kompromisom in nekaterim izrazom nezadovoljstva komentatorji ne pretiravajo, ko govorijo o zgodovinskem dogovoru za Evropsko unijo. Potem ko se je izjalovila ideja evro obveznic za reševanje finančne krize pred slabim desetletjem, skupno zadolževanje predstavlja novo poglavje evropske ekonomske politike.
Bonus: makroekonomija 101 feat. Lovrenc & Gal
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj