Sudanske (para)vojaške zgodbe
V nedeljo je guverner sudanske regije Darfur Minni Minnawi prebivalce regije pozval k oborožitvi. Prebivalce je k podpori državni vojski pozval dan pred potekom sedemdnevnega premirja, ki sta ga sklenili sudanska vojska in sile za hitro posredovanje, znane kot RSF. Premirje sta strani že večkrat podaljšali, a ga tudi ves čas kršili. Od petnajstega aprila organizaciji bijeta oborožen konflikt, ki meji na državljansko vojno. Gre za boj za oblast, ki je zajel predvsem prestolnico Kartum in zahod države z regijo Darfur. Po podatkih Združenih narodov je zaradi vojne v Sudanu domove moralo zapustiti skoraj milijon in pol ljudi, od tega jih je prek 300 tisoč zbežalo iz države. V nocojšnjem Odprtem političnem terminu bomo skušali predstaviti povod in razloge za oblastni boj v Sudanu ter razumeti organizacijo glavnih udeležencev v konfliktu.
Povod za to, da se je RSF obrnila proti vojski, je spodletel sporazum o prehodu k civilni oblasti. Sporazum o političnem okviru so vojaški in civilni predstavniki sestavili z deklarativnim namenom končanja vojaške vladavine. General vojske Abdel Fatah al Burhan od državnega udara oktobra 2021 vlada s pomočjo suverenega sveta, ki ga je od državnega udara preoblikoval v de facto organ vojaške hunte. Podpredsednik suverenega sveta je bil general RSF, Mohamed Hamdan Dagalo, bolje znan kot Hemedi. Sporazum se je razdrl na točki vključevanja RSF v redno sudansko vojsko. Al Burhan je zagovarjal čim hitrejšo integracijo, v roku dveh let, s čimer bi RSF podredil vojaškim poveljniškim strukturam. Hemedi je zagovarjal vsaj desetletno obdobje integracije RSF v vojsko. Glede na to, da je nazadnje Hemedi bil tisti, ki je začel oborožen boj za oblast, lahko dvomimo o tem, da je na podreditev sil za hitro posredovanje vojski kadarkoli zares pristal. Kot razloži Harry Verhoeven, profesor na univerzi Columbia v New Yorku in dolgoletni raziskovalec Sudana, želja vojske, da bi si podredila RSF, izhaja iz strahu pred močjo te organizacije.
Kako bi torej spodleteli sporazum uredil odnose med vojaškimi institucijami in njihove pristojnosti?
Decembra 2018 so politične organizacije v Sudanu organizirale množične proteste proti dolgoletnemu predsedniku Omarju al Baširju. Povod za proteste je bila gospodarska kriza, zaradi katere mnogi niso imeli niti hrane, razlogi pa so seveda ležali v nasprotovanju tridesetletni diktaturi Baširja. Protesti so vztrajali še več kot pol leta, a preden bi prišlo do prave revolucije, je vojska izvedla državni udar in Baširja odstavila. Tranzicijski vojaški svet, ki je nasledil Baširja, je protestnike, ki jim zgolj zamenjava na vrhu oblasti brez sprememb strukture oblasti ni bila dovolj, krvavo zadušil. A vojaške oblasti so vsaj navzven kazale svojo pripravljenost na to, da bi oblast predale civilistom, torej politikom. Poleti 2019 so namreč s koalicijo političnih organizacij – od Baširju opozicijskih strank do sindikatov in ženskih organizacij –, znano kot Sile svobode in sprememb ali FFC, podpisale sporazum o 39-mesečnem prehodu na civilno oblast. Spisali so tudi novo ustavo, katere uresničevanje nikdar ni zares zaživelo.
Po novi ustavi je vrhovno oblast v Sudanu dobil novoustanovljeni Tranzicijski suvereni svet. Po sporazumu je suverenemu svetu najprej predsedoval predstavnik vojaške oblasti, torej Al Burhan. Oktobra 2021 bi predsednik sveta moral postati Abdalla Hamdok kot tedanji predstavnik civilne oblasti. Suvereni svet naj bi tako s sodelovanjem vojaške in civilne oblasti organiziral vse potrebno za izvedbo volitev ter prehod na civilno oblast. A tik preden bi moral Al Burhan predsedovanje svetu predati Hamdoku, je izvedel državni udar – tedaj še s podporo Hemedija in RSF. Suvereni svet je postal vojaški organ, političnim organizacijam je Al Burhan vzel vsako besedo pri odločanju o prehodu na civilno oblast, četudi je sam vseskozi obljubljal izvedbo volitev. Kako je množica spodletelih sporazumov v Sudanu pripeljala do stanja, v katerem se dve strani borita za oblast, komentira Halid Albaih, sudanski politični karikaturist.
Vojska in RSF sicer nista bili edini pri zadnjem spodletelem sporazumu. Zraven so bile tudi civilne organizacije, kot je FFC. Vendar Albaih meni, da njihovo privoljenje v sporazum ne pomeni ničesar.
Po mnenju Albaiha so pomembno vlogo pri sporazumu oziroma njegovi spodletelosti igrali tudi nekdanji člani Baširjeve Stranke narodnega kongresa, ki je sicer od leta 2019 prepovedana.
Aktualni konflikt se je torej začel, ko se je Hemedi z RSF uprl vojski. Vprašanje je, ali je res šlo za nepristajanje na podreditev RSF vojski ali si je oblasti preprosto zaželel Hemedi sam.
Čeprav državne strukture obvladujejo vojska in druge organizacije, kot sta RSF in obveščevalna služba, niti vojska niti RSF v resnici nimata politične moči, le vojaško. S silo nadzorujejo območja Kartuma in Darfurja, a ne urejajo vsakdanjih stvari, kot sta zdravstvo in šolstvo. Skrbijo za to civilne organizacije?
Po dogovoru z vojaško oblastjo so v nasprotju vojski uporniški komiteji FFC in podobne organizacije poniknili. V primerjavi z vojaškimi organizacijami so namreč vedno igrali manjšo vlogo pri odločanju o prehodu k civilni oblasti. Kje so zdaj in kakšna je njihova vloga v konfliktu?
Tako RSF kot sudanska vojska imata pod svojim okriljem velik del sudanskega gospodarstva. Ko iščemo razloge za to, neizogibno pridemo do Baširja. Albaih razloži njegovo shemo privatizacije funkcij države.
Še zmeraj se zdi, da je Bašir najpomembnejša osebnost, ko iščemo krivce za trenutno stanje v Sudanu. Na oblasti je bil 30 let, medtem je Sudanu vladal z železno roko, po vojaškem puču pa se je o njem nehalo govoriti. Pristal je v vojaškem zaporu. Člani Stranke narodnega kongresa, ki jo je ustanovil, so ob njem vladali od leta 1992. Stranka je bila po puču leta 2019 razpuščena, njenim članom pa prepovedano sodelovanje pri upravljanju države za obdobje desetih let. Albaih meni, da kljub prepovedi sodelovanja v političnem življenju niso ostali brez politične moči.
Čeprav je RSF ustanovila sudanska vlada, v hierarhiji sudanskih vojaških organizacij ni na istem nivoju kot uradne sudanske oborožene sile. RSF je nastala iz tako imenovanih džandžavidskih milic, ki jih je Bašir integriral v sistem lastne oblasti. Obstaja tudi možnost, da je njihova povezava z milicami bolj posredna in da gre bolj za plačance, ki so se zbrali okoli Hemedija.
Darfur, ki je tudi žarišče aktualnih spopadov, je v vojnem stanju že dvajset let. Vse se je začelo leta 2003, ko sta se Gibanje za osvoboditev Sudana in Gibanje za pravico in enakopravnost uprla proti sudanski vladi zaradi zatiranja nearabskega prebivalstva Darfurja. Baširjeva vlada je upor krvavo zatrla, v veliki meri s pomočjo lokalnih džandžavidov, arabske paravojaške organizacije. V genocidu, ki je sledil, je po ocenah Mednarodnega kazenskega sodišča umrlo več sto tisoč civilistov. Baširja je sodišče zaradi dogajanja v Darfurju obtožilo vojnih zločinov, a ker ga sudanske oblasti ne želijo izročiti sodišču, do sojenja ni prišlo. Vojna v Darfurju je uradno trajala do leta 2020, ko je večina uporniških skupin z vojsko podpisala mirovni sporazum, a še vedno potekajo boji s preostalimi uporniki. Kakšna je sedaj vloga guvernerja Darfurja, Minnija Minawija, ki civiliste poziva k borbi pod okriljem državne vojske proti RSF?
RSF je sodeč po poročilih, ki so na voljo iz Sudana, hitro prevzel nadzor nad dobrim delom Kartuma, vključno s predsedniško palačo. Kako jim je to uspelo tako hitro?
Na podlagi česa so RSF organizirane in kaj jih združuje?
Hemedi v arabščini pomeni »mali Mohamed«, zato ne preseneča dejstvo, da se združujejo okoli njega. Kot pojasnjuje Albaih, so člani RSF zelo vešči pri uporabi družbenih omrežij za propagandne namene.
RSF je ena izmed dveh velikih vojaških organizacij v Sudanu, kar s seboj prinese tudi poslovne priložnosti. Zato je skregano z dejstvi, da se RSF predstavljajo kot branilci zatiranih. Kot pojasnjuje Albaih, je tudi takšno mišljenje članov RSF posledica propagande.
Večina pripadnikov RSF prihaja iz arabskega ljudstva Mehrija, iz katerega izhaja tudi Hemedi. Ali aktualni konflikt vsebuje tudi elemente etničnih trenj?
RSF torej nadzira gospodarski imperij, v katerem predstavlja največji del prihodkov zlato iz njihovih rudnikov. Vendar se RSF ne financira samo iz tega vira. Svoje vojake pošiljajo v tujino, kjer se borijo kot plačanci.
Financiranje RSF s strani Evropske unije je v tej zadevi še posebej kontroverzno. Sudanske nevladne organizacije so namreč Unijo obtožile financiranja RSF v zameno za preprečevanje migracij. Komisija je to sicer zanikala. Relevantnost sodelovanja RSF in Evropske unije oceni Verhoeven.
Kaj pa sudanska vojska? Že od obdobja pred državnim udarom leta 2019 igra v sudanski politiki vojska ogromno vlogo, predvsem je zanimiv njihov odnos z Baširjem. Več o tem Albaih.
Sudanska vojska je povezana predvsem z egiptovsko. Mnogi vidni sudanski generali so služili tudi v egiptovski vojski. Hemedi tako od začetka konflikta razglaša, da bo Egipt vsak čas izvedel vojaško intervencijo v Sudanu.
Konflikt v Sudanu zaradi skopih poročil v medijih pogosto slikamo kot boj med dvema stranema, med vojsko in RSF. Situacija na terenu ni tako enostavna. O zaveznikih v konfliktu več pove Verhoeven.
Čeprav je dogajanje v Sudanu v največji meri posledica treh desetletij mahinacij vojaških voditeljev, je Albaih prepričan, da del krivde leži tudi na mednarodni skupnosti predvsem zaradi odziva na konflikt.
Pri ocenjevanju razsežnosti vojne v Sudanu je pomembno, da je ne reduciramo zgolj na spor med dvema generaloma. Kot v vseh dogodkih, ki razglasijo »velike može zgodovine«, je tudi v tej vojni veliko igralcev, od domačih vojaških in civilnih organizacij do tujih institucij. Zaenkrat je konflikt omejen na regijo Darfur in prestolnico Kartum, največja nevarnost za začetek popolne državljanske vojne pa je možnost vključitve civilnega prebivalstva. O oborožitvi prebivalstva, kot smo slišali, v Sudanu že govorijo.
Odprti politični termin je pripravil Luka.
Vir slike: Wikimedia Commons
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj