Nerevolucionarna vesna
Zelene stranke so vzniknile ob soočenju z apokaliptično grožnjo podnebnih sprememb v kontekstu evropskega liberalnega kapitalizma. Za zelene stranke je značilno samooklicano naprednjaštvo, ki svoje poslanstvo sredini v ustavitvi podnebnih sprememb, stavi pa na tako imenovani zeleni prehod.
Verjetno najboljši dokaz za to, da kapitalistični konstrukt zelenega prehoda ne rešuje problema podnebnih sprememb, je trgovanje z ogljičnimi krediti. Kenijski predsednik William Ruto je lani napovedal deložacijo domov ljudstva Ogiek, ki živi na področju tropskih gozdov v centru države. Njegovo uradno pojasnilo za izgon staroselcev iz njihovih prebivališč je bila, da »škodujejo tropskemu gozdu«. Vlada je pred deložacijo z dubajskim podjetjem Blue Carbon sklenila pogodbo o trgovanju z ogljičnimi krediti. Trg ogljičnih kreditov omogoča onesnaževalcu, da v ozračje izpušča ogljikov dioksid ali drug toplogredni plin in plača lastniku gozda, da zajame te emisije z močjo absorpcije ogljika svojih dreves. Kenijska vlada je na dražbi ogljične kredite že prodala denimo šestnajstim savdskim podjetjem, kot sta državni naftni gigant Aramco in državno podjetje za elektriko, s tem pa zaslužila vsega 13 milijonov evrov.
Kapitalisti s trgovanjem z ogljičnimi krediti praktično praznujejo možnost, da uničevanje okolja historično izrabijo v svojo korist in ga uporabijo kot sredstvo za še večje podjarmljanje delavcev. Ob tem jim je seveda vseeno tudi za posledice svojih dejanj, ki v primeru skupine Ogiek lahko pomenijo tudi etnično čiščenje. V kapitalizmu zeleni prehod oziroma kakršnokoli reševanje okolja ne more imeti cilja v ohranjanju narave, saj je cilj vsakršnega kapitalističnega razmerja dobiček. »Zeleni prehod« je v kapitalizmu le slučajna posledica, s katero liberalci radi apelirajo na domnevno razsvetljene meščane in jih skušajo prepričati, da se politično udejstvujejo zavoljo skupno dobrega in ne le zaradi lastnega interesa.
Na tej točki se je zato treba vprašati: »Čemú sploh zelene stranke?«. V evropski politiki so opazno prisotne predvsem zelene stranke iz severne in zahodne Evrope. Kot zelene se skušajo predstavljati tudi novejše stranke na periferiji, denimo hrvaška stranka Možemo! ali slovenska stranka Vesna. Samopromocijska težnja zelenih strank je sploh pri zadnji očitna. Vesno težko opredeljujemo kot programsko levo. Po njihovem programu sodeč, se na področju gospodarstva zavzemajo za odgovorno in do narave spoštljivo podjetništvo, inovacije, krožno gospodarstvo in podobne puhlice po vzoru birokratsko-tržnega zelenega modela Evropske komisije. Vesna se predstavlja kot progresivna stranka in apelira na sodobno buržoazijo, ki misli, da bo z ločevanjem odpadkov in slamicami za večkratno uporabo ustavila podnebne spremembe. Čeprav program stranke ne vsebuje ukrepov bistveno različnih od ostalih strank in uveljavljenih politik, volivce skuša prepričati ravno z deklarativnim zavzemanjem za cilj, ki je neizpodbitno obče dober. Da reševanje okolja za Vesno ni nič drugega kot samopromocija, jasno dokazuje kandidatura kočevskega župana in nekdanjega predsedniškega kandidata Vladimirja Prebiliča na evropski listi stranke, še bolj pa dejstvo, da je Prebilič njen nosilec. Z njim se Vesni obeta stolček v Evropskem parlamentu, kar jasno izraža tudi glavni fokus stranke – evropsko kadriranje, ki vodi v sodelovanje v nebuloznih poskusih reševanja podnebja, ki nikoli ne bodo dosegli nobene bistvene spremembe.
Ustavimo se pri programsko nekoliko bolj levih strankah. Pri hrvaški stranki Možemo!, ki je del zavezništva evropskih zelenih in ne levih strank, prevladuje zeleni element, ki naj bi sicer šel skupaj z delavskim, a je ta sekundarnega pomena. Možemo! si je na Hrvaškem pridobila staž vodilne levičarske opcije in si na aprilskih parlamentarnih volitvah zagotovila deset sedežev, kar je zanjo uspeh.
Zelene stranke obujajo spomin na shizmo v levičarskih strujah z začetka dvajsetega stoletja: socialdemokratske reforme ali komunistična revolucija? Kot je menila že Rosa Luxemburg, ki so jo zaradi shizme linčale socialdemokratske nemške struje, je tudi dandanes očitno, da je reformizem ponesrečen paradoks. Čakanje na primerne trenutke in mikrodoziranje levičarstva preko reform negira levičarstvo samo, saj kakršnokoli odlašanje z revolucijo negira tudi željo po revolucionarni prihodnosti. Prav tako je tudi z zelenimi strankami. Te negirajo lastno poslanstvo z omahovanjem v evropskem liberalno kapitalističnem sistemu, ustavitev podnebnih sprememb pa jim očitno ni dovolj pomembna, da bi bili zanjo pripravljeni oblikovati dejanske alternative tržno-zelenim idejam.
Osredinjenje samooklicanih levih strank na reševanje podnebja namesto na revolucijo ni pogubno le za človeško, temveč tudi za podnebno prihodnost. Vse hujše pomanjkanje revolucionarnih teženj v samooklicanih levih strujah služi prikrivanju dejstva, da v obstoječem socialno-ekonomskem sistemu ustavitev podnebnih sprememb preprosto ni mogoča.
Foto: Janez Kalisnik, Gary Stock.
Prikaži Komentarje
Komentiraj