2 0 1 8
Letos mineva 100 let od konca prve svetovne vojne, 50 let od maja ‘68 in 30 let od afere JBTZ. A za današnji trenutek verjetno nobena obletnica ni pomembnejša od desete obletnice globalne finančne krize leta 2008, ki se je začela s propadom ameriške investicijske banke Lehman Brothers. V marsičem se posledice tega seizmičnega dogodka kažejo šele danes. Medtem ko je finančna kriza za banke že davno minila, so bile posledice za širše gospodarstvo precej širše, nesposobnost političnega reda, še posebno v Evropi, da na izzive odgovori, pa je kritično prizadela njegovo kredibilnost. Te izgube ni mogla povrniti niti gospodarska konjunktura. Danes se zato že bojimo naslednje krize. Zdi se, da smo se navadili živeti v dobi večne krize.
Verjetno nobena država nima toliko izkušenj z večnimi krizami kot Argentina, ki je letos pod vodstvom anti-peronističnega predsednika Mauricia Macrija ponovno zaprosila za pomoč Mednarodnega denarnega sklada. Razlog je bil padec vrednosti argentinskega pesa, zaradi česar je postalo odplačevanje tujih dolgov za Argentince nevzdržno drago. Kriza ni neposredno krivda Argentine, z enakimi problemi pa so se letos soočale številne države, ki poskušajo emigrirati z globalnega juga s pomočjo zahodnega finančnega trga. V finančno globaliziranem svetu dvigovanje obrestnih mer v ZDA povzroči spremembe finančnih tokov, proti katerim se tudi tako velika država kot Argentina ne more ali noče upirati.
Toku pa so se uprli volivci v Braziliji. Potem ko je zaporna kazen zaradi korupcijskih obtožb preprečila nastop še vedno najbolj priljubljenega brazilskega politika, bivšega predsednika Lula da Silve, je bil za novega brazilskega predsednika izvoljen Jair Bolsonaro. O vzponu Bolsonara, ki prihaja iz prej politično šibke skrajne desnice, smo se po njegovi izvolitvi v oktobru pogovarjali z Alfredom Saadom Filho z londonske Šole orientalskih in afriških študij:
Kot je napisal Bertolt Brecht v članku “Mehr guten Sport“, je vedno treba jadrati po vetru, a jadra se lahko tudi proti vetru. Tega so se držali v Mehiki, kjer so volivci julija odrekli podporo strankam, ki so državo vodile že od prve polovice prejšnjega stoletja. Za novega predsednika je bil izvoljen Andres Manuel Lopez Obrador, krajše AMLO. AMLO je že vsaj desetletje predstavljal levo in populistično alternativo vladajoči stranki PRI. Po več porazih, tudi spornih, se mu je letos uspelo zavihteti na predsedniški stolček z večino, ki je ni imel noben od nedavnih predsednikov. Več je julija v oddaji Južna hemisfera povedal Patrick Iber z Univerze v Wisconsinu:
Če so se politiki v Mehiki o čem strinjali, je to, da ne bodo plačali za izgradnjo zidu, ki ga na njihovi meji gradi severna soseda. Spomladi je Trump zaostrovanje protimigrantske politike pripeljal korak predaleč, ko je mejna policija izvajala princip ničelne tolerance. V skladu z njo so bili vsi, ki so nelegalno prečkali mehiško-ameriško mejo, kazensko obravnavani po najstrožjem postopku in priprti. Mladoletni otroci so bili v tem postopku ločeni od lastnih staršev in zaprti v posebnih zbirnih centrih v bližini meje. Ta politika je izzvala močan negativen odziv javnosti, zaradi česar jo je obmejna policija čez dva meseca nehala izvajati.
Kongresne volitve v ZDA je začinilo še imenovanje Bretta Kavanaugha za ustavnega sodnika, ki je zasedel funkcijo kljub obtožbam nekdanje sošolke zaradi spolnega napada. Ker so člani ameriškega ustavnega sodišča jasno politično opredeljeni in imajo doživljenjski mandat, to pomeni, da se je razmerje moči na sodišču premaknilo trdno v roke konzervativcev.
Vroče politično dogajanje je motiviralo volilno bazo obeh političnih strank. Demokrati so uspeli doseči eno največjih zmag v predstavniškem domu. To jim je uspelo predvsem na platformi reforme zdravstva, ki bi bila radikalnejša od tiste, ki jo je izvedel bivši predsednik Barack Obama. Predvsem z vprašanjem zdravstva in izvolitvijo več karizmatičnih kongresnikov in kongresnic manjšin se je znotraj Demokratske stranke okrepilo progresivno krilo, ki ima sedaj oči že obrnjene na izbor predsedniškega kandidata čez dve leti. Kaj bo spremenjeno razmerje moči v kongresu pomenilo za drugo polovico Trumpovega predsedovanja, je pojasnjeval novinar časnika Delo Ervin Hladnik-Milharčič.
Ameriški mediji so bili med tem še naprej usmerjeni predvsem na afero ruskega vplivanja na ameriške volitve pred dvema letoma, za katere še vedno nismo ugotovili, ali je zavita v meglo ali dim.
Razjasnila se je vsaj ameriška politika do Irana. Po letu in pol mencanja je Trump izpolnil svojo predvolilno obljubo, razdrl jedrski sporazum z Iranom in proti državi ponovno uvedel ekonomske sankcije. S to potezo ni bila prav nič zadovoljna Evropska unija. Zgolj proizvajalec letal Airbus bo zaradi sankcij izgubil vsaj 20 milijard evrov že sklenjenih poslov.
Je pa ameriška odločitev toliko bolj razveselila glavna iranska oponenta, Izrael in Saudovo Arabijo, kjer so se letos nadaljevale reforme princa Mohameda bin Salmana Njihov deklarativni namen je zmanjšanje odvisnosti od nafte in odpiranje države. Po odvzemu moči ostalim članom kraljeve družine in vahabistični duhovščini, kar princa postavlja v položaj edinega oblastnika, je nadaljeval s potezami, kot so odpiranje kinodvoran, izboljšanje pravic tujih delavcev in izdajanje vozniških dovoljenj za ženske. Saudova Arabija je bila letos tudi glavna pobudnica blokade Katarja, razlog za katero je bilo domnevno podpiranje terorizma. Vse te poteze so princu na Zahodu prinesle dobršno mero priljubljenosti, ki pa je kmalu upadla zaradi naročenega uboja novinarja Džamala Hašokdžija.
Nekoliko načet ugled bin Salmana je ponudil vsaj nekaj upanja za konec vojne v Jemnu. V Stockholmu so mednarodno priznana vlada in hutijski uporniki dosegli dogovor o prekinitvi blokade pristanišča Hodajda, prvi tovrstni sporazum med sprtima stranema. Koalicija držav pod poveljstvom Saudove Arabije in s pomočjo ZDA podpira vlado in tam že tri leta izvaja redno in nediskriminatorno zračno bombardiranje. Cilj tega so uradno uporniki, ki jih Saudijci dojemajo kot grožnjo zaradi njihove domnevne povezave z Iranom. Slednji je v očeh Saudijcev in ZDA glavna grožnja miru na Bližnjem vzhodu.
Še dlje kot Jemen državljansko vojno trpi Sirija. Konflikt, ki se bliža osmim letom, se vztrajno nagiba na stran vlade predsednika Bašarja al-Asada. S pomočjo ruskih zračnih sil vladna vojska nadzoruje večino ozemlja. Uporniki še držijo nadzor nad Idlibom in širšim severozahodom države, medtem ko Kurdi upravljajo z vzhodom. Položaj slednjih se je v minulih tednih zakompliciral, ko se je iz Sirije, bojda brez predhodnega opozorila, začela umikati ameriška vojska. Islamska država je poražena. Mission accomplished pravi Trump.
Z umikom ZDA so ponovno zrasla krila Turčiji. Ta je že v začetku leta izvedla operacijo na sirskem ozemlju z namenom pregona kurdskih borcev iz Afrina in okolice. Z odhodom Američanov je zunanji minister Mevlut Cavosoglu že napovedal napredovanje vojske preko Evfrata z namenom eliminacije kurdske teroristične grožnje. V bran se jim očitno namerava postaviti Francija, ki ima še vedno enote na severovzhodu Sirije.
Francoski predsednik Emmanuel Macron poskuša vlogo mirovnika igrati tudi v Libiji. Volitev, napovedanih za konec letošnjega leta, ki naj bi prekinile spopade in vzpostavile vlado narodne enotnosti, očitno ne bo. Vsaj zaenkrat ne. Več razlogov za optimizem je v Južnem Sudanu, kjer se zdi, da zadnje premirje iz septembra, za razliko od vseh predhodnih, zaenkrat drži.
Nekoliko vzhodneje iz Afrike prihaja vesela novica o dobrih odnosih med Eritrejo in Etiopijo. Etiopski premier Abij Ahmed je junija naznanil, da bo spoštoval odločitev komisije za določitev meje med državama iz leta 2002, ki sosednji Eritreji dodeljuje obmejno območje. Julija sta državi podpisali izjavo o miru in prijateljstvu, uradno končali vojno in ponovno vzpostavili diplomatske odnose. Septembra so ponovno odprli mejne prehode, kar je omogočilo združitev velikega števila družin. Ponovno so se vzpostavile tudi letalske povezave, v eno od eritrejskih pristanišč je lahko vplula etiopska ladja.
Glavna letošnja zgodba o pobratenju pa prihaja iz Azije, natančneje iz Korejskega polotoka. Priča smo bili številnim simbolnim gestam, kot sta skupen olimpijski nastop v ženskem hokeju in naravnanje severnokorejskih ur na južnokorejski čas. Konec aprila sta se prvič srečala voditelja Mun Dže In in Kim Džong Un. Kim se je junija v Singapurju srečal tudi z ameriškim predsednikom Trumpom, s katerim je bil še na začetku leta zapleten v vojno na Twitterju.
Večne krize pa ni v slovarju Kitajske oziroma vsaj njenih ekonomskih statistikov. Štirideset let po začetku gospodarskih reform, ki so v socializem prinesle kitajske posebnosti, je Kitajska de facto že postala največje gospodarstvo na svetu. Če velikost gospodarstva merimo ne nominalno v dolarjih, je Kitajska ZDA prehitela že pred štirimi ali petimi leti. Zaradi stopnjujoče se trgovinske vojne z Združenim državami Amerike je sedaj približno polovica kitajskega izvoza ocarinjenega z desetodstotnim davkom, kar ni ostalo brez posledic za kitajsko izvozno usmerjeno gospodarstvo. Odziv Pekinga je bil spodbujanje gospodarstva z dodatnimi krediti, ki pa predstavljajo vedno večje tveganje za kitajsko gospodarsko prihodnost. Drugi ukrep je pospešeno razvijanje domače industrije. Leto 2018 je kitajsko vodstvo prepričalo, da pri ameriških carinah ne gre za poskus zmanjšanja ameriškega trgovinskega primanjkljaja, ampak za poskus omejitve vzpona Kitajske z ekonomskimi sredstvi.
Leto 2018 je bilo nedvomno veliko za kitajskega predsednika Ši Džinpinga. Letos je bilo namreč leto nacionalnega ljudskega kongresa, ki se zgodi vsakih pet let. Na svojem drugem kongresu kitajski voditelji po Mau dobijo svoj drugi petletni mandat in v najvišje vodstvo imenujejo svojega naslednika. To pa se letos ni zgodilo. Namesto tega je kongres sprejel spremembo ustave in odpravil omejitve trajanja mandata predsednika. Spremembe so hkrati utrdile polžaj komunistične partije, ki je sedaj v ustavo zapisana kot zakonita predstavnica kitajskega naroda, in v ustavo dodale Šijevo politično misel. Kot je po kongresu maja letos za OFFsajd povedal Salvatore Babones z Univerze v Sydneyju, pa se na Kitajskem dogaja tudi globlja sprememba centrov moči:
Kitajska se je znašla v nenavadnem položaju, da zagovarja prosto trgovino, kot jo je zagovarjal Washingtonski konsenz in se je za Kitajsko izkazala za zelo priročno. A glavni zagovornik liberalnega gospodarskega reda vendarle ne more biti generalni sekretar komunistične partije, zato so v te čevlje poskušali stopiti Japonci in Evropejci, ki so letos podpisali več prostotgovinskih sporazumom, najpomembneje med seboj. Sporazum EU-Japonska je eden prvih sporazumov, ki je bil sestavljen tako, da se ne bi ponovili zapletli z evropsko kanadsko CETO. Ob julijskem podpisu sporazuma je zaplete v Kultivatorju pojasnil Andrej Gnezda iz organizacije Umanotera:
Manj prijateljske odnose je imela letos z Evropsko unijo država, ki je z Japonsko skoraj 70 let po koncu druge svetovne vojne uradno še zmeraj v vojni, Rusija. Na letošnjih predsedniških volitvah je sicer ponovno in popolnoma pričakovano slavil dolgoletni voditelj Vladimir Putin. Na krilih podpore in uspešne organizacije svetovnega prvenstva je nato vlada julija sprejela pokojninsko reformo, ki predvideva zvišanje upokojitvene starosti. Zaradi reforme so bili ljudje nezadovoljni tako z vlado kot s Putinom osebno; potekali so številni protesti. Putin se je poleg notranjih soočal tudi z nasprotovanji v zunanji politiki. Po zastrupitvi nekdanjega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčerke v mestu Salisbury v Združenem kraljestvu se je razplamtela prava diplomatska vojna.
Afera Skripal je tudi edina zgodba, ki je pozornost britanske javnosti vsaj začasno odvrnila od brexita. Po marčevskem dogovoru o pravicah državljanov in poletnem merjenju moči o meji med Republiko Irsko in Severno Irsko so pogajalci Združenega kraljestva in EU novembra le dosegli dogovor o izstopu. Kljub temu še ni jasno, ali bo Združeno kraljestvo EU zapustilo na podlagi dogovora, saj ga mora potrditi še britanski parlament. Ker dogovoru nasprotujejo tako poslanci vladnih kot opozicijskih strank, je bila predsednica vlade Theresa May že primorana odpovedati decembrsko glasovanje o dogovoru. Vse glasnejši so tudi pozivi, naj se odločitev prepusti volivcem na še enem referendumu.
Več moči v roke ljudstva zahtevajo tudi na drugi strani Rokavskega preliva, v Franciji, kjer so se novembrski protesti motoristov proti zvišanju cen goriva razširili v nasilno vstajo nezadovoljnih državljanov, oblečenih v rumene jopiče. Protestniki pripadajo različnim družbenim skupinam in nimajo jasnega vodstva, skupno pa jim je nezadovoljstvo nad razmerami v Franciji in politikami predsednika Emmanuela Macrona. Ta se tako že eno leto po zmagi na predsedniških volitvah sooča z glasnimi pozivi k njegovemu odstopu.
V francoski sosedi in dolgoletni sovražnici, danes pa drugem stebru EU, Nemčiji, se po dolgih letih počasi zaključuje vladavina Angele Merkel. Po lanskih parlamentarnih volitvah je bila njena Krščanska demokratska unija, CDU, na parlamentarnih volitvah ponovno primorana vstopiti v koalicijo s Socialdemokratsko stranko SPD. Koalicijski partnerici sta se poleg očitnih ideoloških razlik soočali tudi z notranjimi razdori. Razdore v veliki koaliciji je septembra za OFFsajd tako komentirala Kate Brady, politična dopisnica medijske hiše Deutsche Welle.
Po še dodatni izgubi podpore na letošnjih deželnih volitvah na Bavarskem in Hessnu je Merkel oznanila, da se ne bo ponovno potegovala za mesto predsednice stranke in da ne bo ponovno kandidirala za kanclerko. Na čelu CDU jo je nasledila dolgoletna tesna sodelavka Annegret Kramp-Karrenbauer.
Manj usoden je bil slabši rezultat na parlamentarnih volitvah za madžarskega premierja Viktorja Orbana. Ta je s spremembo volilne zakonodaje v času prejšnjega mandata poskrbel, da se je letošnja slaba polovica glasov podpore volivcev pretvorila v dvotretjinsko večino v parlamentu. Dosedaj razdrobljena in oslabljena opozicija se je na Madžarskem združila šele ob sprejemanju delavske zakonodaje, ki so jo spremljali množični protesti. Po novem bodo lahko madžarski delavci namreč namesto 250 na leto opravili kar 400 nadur, rok za njihovo izplačilo pa je podaljšan iz enega na tri leta. Orban je letos duhove buril že s svežnjem zakonodaje, namenjene kriminalizaciji pomoči migrantom, poimenovane tudi Stop Soros.
Proti migracijam so se obrnili tudi v Italiji, kjer je na volitvah slavilo Gibanje petih zvezd, politična stranka brez jasne programske usmeritve. Po več kot dveh mesecih pogajanj in navkljub predvolilni obljubi, da ne bo vstopilo v koalicijo, se je povezalo z desno Ligo in oblikovalo vlado pod vodstvom predsednika vlade Giuseppeja Conteja. Mojca Širok, nekdanja dopisnica RTV iz Rima, je konec maja za OFFsajd razlog, da sta vlado sestavili ravno ti dve stranki, komentirala tako.
Nova italijanska vlada je v prvih mesecih vladanja predvsem po zaslugi notranjega ministra Mattea Salvinija, voditelja Lige, z zapiranjem pristanišč za migrantske ladje izpolnila obljubo o omejitvi prihoda števila migrantov v Italijo. Poleg tega se je zaradi predloga proračuna zapletla v spor z Evropsko komisijo, ki Italiji očita, da preveč zapravlja in premalo varčuje.
Evropsko komisijo je precej bolj upoštevala Grčija, kjer se je konec avgusta po osmih letih in 300 milijardah evrov posojil zaključil program finančne pomoči pod nadzorom trojke Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Vseeno bodo grške finance še naprej pod drobnogledom omenjene trojke, vlada pa bo morala sprejeti več ukrepov. Za OFFsajd jih je konec junija pojasnil Platon Tinios iz Univerze v Pireju.
Prehod Sirize od protisistemske levičarske stranke v ljubljenko Evropske unije je premier Aleksis Cipras letos utrdil tudi na zunanjepolitičnem področju. Z makedonskim kolegom Zoranom Zaevom sta se dogovorila o imenu severne sosede. Država, ki je do sedaj bila v Grčiji priznana kot Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija ali FYROM, bo, če bo šlo vse po planu, odslej poznana pod polnim imenom Republika Severna Makedonija.
Spremembo mora še vedno potrditi makedonski parlament, ljudstvo pa je svoje mnenje že podalo na posvetovalnem referendumu konec septembra. 94 odstotkov tistih, ki so glasovnico oddali, je podprlo spremembo. Legitimnost rezultata je znatno izpodbila komaj 37-odstotna udeležba, posledično sta obe strani razglasili zmago. Referendum je dan po razglasitvi izidov Biljana Vankovska s Filozofske fakultete v Skopju komentirala takole:
Novo ime za Makedonijo, pardon, Severno Makedonijo, pomeni, da se ji odpira pot k evroatlantskim integracijam. Nenazadnje je, nekoliko sporno, referendumsko vprašanje bilo: “Ali podpirate članstvo Makedonije v Evropski uniji in NATU s sprejetjem sporazuma med Makedonijo in Grčijo?” NATO ekspanzijo na Balkanu sprejema z odprtimi rokami, EU nekoliko manj.
Še najbližje članstvu v EU je po številu zaprtih pogajalskih poglavij Črna gora. Nekdanja kraljevina, ki ravno te dni retroaktivno podoživlja travme izgube državnosti pred stotimi leti, se vrača na pota stare slave. Ob odsotnosti monarha vlogo večnega vodje uspešno opravlja Milo Đukanović, ki je bil izvoljen v prvem krogu predsedniških volitev in vstopa v 30. leto na oblasti.
Svoja lastna poglavja medtem piše tako imenovani Bruseljski dialog tako imenovane normalizacije odnosov med Beogradom in Prištino. Deset let od razglasitve neodvisnosti Kosovo priznava 116 držav, sedež v Združenih narodih pa ni nič bližje kot leto prej. Napori srbskega zunanjega ministra Ivice Dačića so letos rezultirali v devetih preklicih priznanja s strani globalnih velesil Burundija, Papue Nove Gvineje, Lesota, Komorov, Dominike, Grenade, Solomonovih otokov in Madagaskarja. Pogajalska moč se temu navkljub na terenu slabša, kar vse bolj javno priznava tudi predsednik Srbije Aleksandar Vučić. Vzpostavitev lastne kosovske vojske je vse bolj na vidiku. Nekajmesečno ponujanje izmenjave ozemlja kot resne alternative je sicer pri mednarodnih partnerjih naletelo na določeno mero odobravanja, nasprotovanje znotraj obeh držav pa je bilo očitno preveliko.
Znotraj Srbije se navkljub vsemu zdi, da je položaj vlade, ki jo praktično v celoti pooseblja lik Vučića, močnejši kot kdajkoli prej. Gibanja proti centralizaciji moči se prebujajo v več krajih, nazadnje v prestolnici, s številnimi shodi proti političnemu nasilju. Realnost ostaja, da Vučić ob deseti obletnici ustanovitve Srbske napredne stranke ostaja nedotakljiv, v kar tudi sam ne dvomi. Citiramo: “Nobene vaše zahteve ne bom izpolnil. Lahko se vas zbere tudi pet milijonov. Lahko samo zmagate na volitvah.”
Bosna in Hercegovina drugačnega obstoja kot kriznega obstoja ne pozna. Daytonski mirovni sporazum, ki je prekinil vojno leta 1995, še vedno deluje kot osnova za delovanje razdrobljenega političnega sistema, ki temelji na etničnih delitvah med Bošnjaki, Hrvati in Srbi. Volitve, ki so istočasno potekale na praktično vseh nivojih oblasti, niso prinesle sprememb. Mesta v tročlanskem predsedstvu so zasedli Šefik Džaferović, Milorad Dodik in Željko Komšić.
Leto 2018 je zgolj poglobilo tisto drugo, migrantsko krizo v Bosni in Hercegovini. Evropski uniji, odločeni, da brani utrdbo Evropo, Bosna in Hercegovina služi kot Vojna krajina. Slovenska in hrvaška policija pa pri vsem tem pridno opravljata delo varuha Schengena. Tako je problematiko pushbackov aprila komentirala Lea Horvat iz Iniciative Dobrodošli.
V minulem času smo medtem dobili potrditev tovrstni policijskih praks tudi v obliki video posnetkov. Hrvaška vlada je bolj kot migrantom letos skrb namenjala slonu v trgovini porcelana - Agrokorju. Če kihne Agrokor, se prehladi celotno hrvaško gospodarstvo. Po dveh desetletjih prijateljstva z Ivico Todorićem je nekdanjemu predsedniku uprave politika obrnila hrbet. Tako imenovani Lex Agrokor ali Zakon o postopku izredne uprave v trgovskih družbah je določil, da lahko hrvaška vlada v posebnih okoliščinah določi izrednega pooblaščenca, ki prevzame upravljanje podjetja.
Lex Agrokor je razumljivo sprožil nekaj pretresov tudi v Sloveniji. Mercator je konzorcij slovenskih lastnikov prodal Agrokorju leta 2014. Poslanci Levice so lani neuspešno pozivali k nakupu Mercatorja.
Letos so ravno tako neuspešno pozivali k državljanskem odkupu 65-ih odstotkov delnic Nove ljubljanske banke, ki so bile naprodaj. Ta je bila prodana po ceni 51,50 evra za delnico. K nizki ceni je nedvomno pripomogla tudi zaveza k prodaji, ki jo je dala vlada Alenke Bratušek Evropski komisiji v zameno za državno pomoč tej banki leta 2013. Dodatno so ceno zbila nerazrešena vprašanja v povezavi s prenesenimi deviznimi vlogami na Hrvaškem.
Republika Slovenija bo tudi po zaključku prodaje obdržala 25 odstotkov plus eno delnico, pri čemer bodo vsi deleži ostalih vlagateljev manjši od državnega. Takole je konec septembra za Terminal o prodaji s finančnega vidika razmišljal Bine Kordež.
Skupina NLB je v devetih mesecih letos ustvarila 158,3 milijona evrov čistega dobička, celotna odkupna cena državnega deleža je dosegla 669,5 milijona evrov. Cena delnice je že ob debiju na borzi nekaj dni kasneje dosegla 56,90 evrov, danes pa znaša 61 evrov in pol. Naslednja naprodaj bo Abanka.
Prodaja je tako postala eno prvih dejanj vlade premierja Marjana Šarca. Če ne bi bilo teh prekletih starih sil - sindikatov, koalicijskih partnerjev ali Vilija Kovačiča -, bi nalogo vsekakor dokončal že Miro Cerar. Kapljo čez rob je prelila odločitev vrhovnega sodišča po ponovni izvedbi referenduma o drugem tiru.
Odstop vlade ne pomeni, da ministrstva nehajo delati. Razlikujejo se le interpretacije pojma tekoči posli, ki naj bi jih opravljali funkcionarji v odhodu. Na notranjem ministrstvu v to spada tudi napadanje nevladnikov. Pravno-informacijski center je bil tako s strani ministrice Vesne Gyorkos Žnidar obtožen delovanja izven meja Slovenije, saj naj bi nevladniki policiji javljali o prihodih migrantov, ki so bili v tistem trenutku še na Hrvaškem. Iz dokumentov to ni razvidno, kar pa ni ustavilo časopisa Delo, da bi nekritično verjel ministrstvu na besedo. Raje kot k nelegalnemu delovanju policije so pozornost usmerili na delo nevladnikov. Taktiko odhajajoče ministrice je za Kultivator septembra komentiral bivši ustavni sodnik Matevž Krivic.
Nove volitve so prinesle razdrobljen parlament. Miru Cerarju odločitev o odstopu ni prinesla vnovične zmage, si je pa znal izboriti mesto ministra za zunanje zadeve v sestavi nove vlade. Ta pod poveljstvom Šarca zbira nominalno levosredinske stranke, ki so vse po vrsti nepripravljene na sodelovanje s Slovensko demokratsko stranko. Tu je poleg še Levica, ki istočasno je in ni koalicijska stranka. Podobno kot Šarec je in ni ksenofob ali je in ni progresivec.
Z imenovanjem rasista in islamofoba Damirja Črnčeca na mesto sekretarja za nacionalno varnost je Šarec hitro porabil kredite pri levoliberalnem volilnem telesu, a kaj, ko jih je kaj kmalu pridobil nazaj na svojo stran z nekaj praznimi izjavami o sovražnem govoru.
Poleg parlamentarnih so v Sloveniji letos potekale tudi lokalne volitve. V mestnih občinah so obstoječi župani zmagali v prvem krogu ali pa so bili poraženi v drugem. Izjema je zgolj Maribor, kjer se je Andrej Fištravec poslovil že po prvem krogu, v rotovžu pa ga bo nadomestil Saša Arsenović. V Ljubljani si je še nadaljnja štiri leta v županskem stolčku zagotovil Zoran Janković, enako velja za Bojana Šrota v Celju. Največje presenečenje je ponudil tesen poraz Borisa Popoviča v Kopru, največje razočaranje smo doživeli v Šmarjeških Toplicah, kjer župana žal ni določil žreb.
Nova vlada je ob koncu leta vendarle postregla z nekaj drobtinicami za ljudstvo. Zaposleni v javnem sektorju več ne grozijo s stavko, socialna pomoč je nekoliko višja, minimalna plača prav tako. Nekoliko. Ne preveč. Nova kriza je vedno tik za vogalom.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj