Tuje vojske Nigra
Dozorel je čas, ko so zahodnoafriške države Francozom začele kazati izhodna vrata. Vojaški hunti, ki sta lani in predlani v Burkina Fasu in Maliju prevzeli oblast, sta francoskega predsednika Emmanuela Macrona že prisili v umik vojske. Še preden je hunta v Burkina Fasu Francozom ukazala, naj spakirajo kovčke, je Macron lansko jesen naznanil konec operacije Barkhane, naslednice operacije Serval. V okviru operacije Barkhane je Francija v petih državah Sahela imela okrog pet tisoč vojakov, ki naj bi vojskam pomagali pri ohranjanju nadzora nad državnimi ozemlji in pri bojih z islamističnimi uporniki. Poleg Malija, kjer je leta 2013 s posredovanjem Francija tudi začela operacijo Serval, in Burkina Fasa, so med petimi državami še Mavretanija in Čad – ter seveda Niger. Vse so nekdanje kolonije Francije.
V Čadu, vzhodnem sosedu Nigra, se je dinastični državni udar za Francijo izšel brez resnih prask. Zato o tem državnem udaru v kontekstu zadnjega puča v Nigru niti ne slišimo veliko. Aprila 2021, še preden sta Mali in Burkina Faso nagnala Francoze, je vojska v Čadu za začasnega predsednika nastavila Mahamata Débyja, vojaškega generala. Kljub temu, da bi po ustavi moral začasni predsednik države postati predsednik parlamenta, slediti pa bi morale volitve, je Mahamat lahko, s francoskim strinjanjem, nasledil očeta Idrissa Débyja, ki je državi vladal več kot štiri desetletja. Kakor se za čaščenega vladarja spodobi, je Déby starejši umrl v bojih z uporniki na severu države. Parlament je Déby mlajši razpustil, ustavo pa suspendiral. Tedanji francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian je dinastični udar zagovarjal z besedami, da gre za »izredne okoliščine«, predsednik parlamenta pa je po njegovih besedah zavrnil začasni prevzem predsedstva zaradi izrednih varnostnih razlogov, potrebnih za zagotovitev stabilnosti države.
Francozi so udar v Čadu podprli, ker niso želeli tvegati izgube pomembnega vojaškega zaveznika v Sahelu. V primeru udarov v Maliju in Burkina Fasu, zahodnih sosedih Nigra, niso mogli storiti veliko. Šlo je za državna udara, utemeljena na protifrancoskem, antikolonialnem sentimentu vojaških elit, podprtem z ljudskimi množicami. Mali je francoskim vojakom naročil, naj zapustijo državo v začetku leta 2022, Burkina Faso pa v začetku letošnjega leta. Emmanuel Macron je vmes naznanil konec operacije Barkhane. Da gre pri tem predvsem za piarovski podvig, s katerim bi pomiril protifrancosko retoriko v regiji, je pokazal konec letošnjega februarja. Macron je takrat dejal, da Francija v regiji ne bo več imela vojaških baz, ampak bo baze soupravljala s partnerskimi državami. Kakor se je izrazil, je izziv dolgoročno izbrisati pojem »francoske baze«, ki ga je razumel kot enega glavnih katalizatorjev protifrancoskega sentimenta. Eksplicitno je povedal, da gre za past, ki bi se lahko ponovila tudi drugod, če Francozi ne bodo previdni.
In res so Francozi v enako past pred skorajda točno mesecem dni padli še v Nigru. Potem ko smo v sobotni Južni hemisferi pojasnili razloge za državni udar v Nigru, v katerem je predsedniška straža s podporo vojske odstavila predsednika Mohameda Bazouma, danes preučujemo vojaško sodelovanje Nigra s tujimi silami, predvsem Francijo in Združenimi državami Amerike. Sprašujemo se tudi, ali bo nigrska hunta sledila tisti v Maliju ter v državo, kakor strašijo zahodni mediji, povabila plačance ruske skupine Wagner.
Francija je večino vojske umaknila iz Malija v Niger, kjer ima trenutno od 1000 do 1500 vojakov. Vojaška hunta, na čelu katere je Abdourahamane Tchiani, je preklicala pet sporazumov o vojaškem sodelovanju, ki sta jih državi sklenili med letoma 1977 in 2020. Nismo uspeli ugotoviti, ali so to vsi vojaški sporazumi med Nigrom in nekdanjo kolonialno gospodarico. A jasno je, da je le vprašanje časa, kdaj bodo morali francoski vojaki zapustiti tudi Niger. To bi lahko drastično spremenilo francoske načrte, saj je še letos Macron naznanjal umik več sto vojakov iz Slonokoščene obale, Senegala in Gabona, v katerih imajo Francozi skupno okrog 1700 vojakov. Iz Malija Nigra lahko vojsko Francija umakne v dve državi, Slonokoščeno obalo in Čad, meni Dougoukolo Alpha Oumar Ba-Konaré, raziskovalec in profesor na Nacionalnem inštitutu orientalskih jezikov in civilizacij v Franciji.
Francozi imajo skorajda celotno neokolonialno obdobje, od formalne osamosvojitve Nigra leta 1960, v nekdanji koloniji vsaj nekaj svojih vojakov. Šele po puču leta 1974 so morali vsi francoski vojaki Niger zapustiti, a prvi so se vrnili že leta 1979. Bolj nedavno so francoski vojaki v Nigru služili v sklopu operacije Barkhane, vendar je njihova in ameriška prisotnost povzročila ravno nasprotno od deklariranega namena. S strogo vojaškim pristopom, katerega cilj je še danes uničenje islamističnih upornikov, so islamske skupine dodano radikalizirali. Govori Olayinka Ajala, politolog z Univerze Beckket v Leedsu, tudi svetovalec britanskega obrambnega ministrstva.
Zaseda, ki jo je omenil sogovorec, se je zgodila konec leta 2017. V njej so pripadniki lokalne podružnice Islamske države v bližini meje z Malijem pri vasi Tongo Tongo uspeli ubiti štiri ameriške in pet nigrskih vojakov. Sicer so ameriški in francoski vojaki že pred tem skrbeli predvsem za urjenje nigrske vojske, po zasedi pa so se še bolj vzdržali vključevanja lastnih vojakov v pehotne operacije.
Kakor je dejal sogovorec, so Francozi tradicionalno spodbujali šibkejše vojske nekdanjih kolonij, da bi ostale odvisne od njihove vojaške pomoči. V nadaljevanju opiše, kako je to prispevalo k oblikovanju nigrske vojske v profesionalno – nenaborniško – strukturo, ki morda ni najmočnejša na vseh vojaških področjih, a je zato odločujoča v političnih zadevah.
Francija je po državnem udaru torej s pol noge že na poti iz Nigra, kar ne velja za ameriško vojsko. Francozi so v sozvočju z Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav, znano kot Ecowas, pozvali k vrnitvi odstavljenega Bazouma na oblast in prekinili vso denarno pomoč Nigru. Vojaška hunta je minuli vikend sicer sporočila, da si bo za predajo oblasti civilni vladi vzela tri leta, s čimer v tujini niso zadovoljni. Američani so veliko bolj previdni. Predsednik Joe Biden ni pozval k vrnitvi Bazouma na oblast, ampak k njegovi izpustitvi iz pripora. Prav tako puča ameriško zunanje ministrstvo ni uradno razglasilo za to, kar je, torej državni udar. Ko je novinar pred tednom dni Sabrino Singh, namestnico ameriškega obrambnega ministra, zadolženo za odnose z javnostmi, vprašal po opredelitvi državnega udara, mu je odgovorila tako:
Američani očiten državni udar nazivajo za poskus državnega udara. Consolidated Appropriations Act, v praksi del ameriškega proračuna, namreč v sekciji 7008 določa, da je prepovedano namenjati pomoč vladi države, katere izvoljen vodja vlade je odstavljen v vojaškem udaru. Gre za štiri oblike pomoči, ki jih zakon v tem primeru prepoveduje: gospodarsko, varnostno, multilateralno in izvozno-investicijsko. Američani so od leta 2012 Nigru namenili najmanj pol milijarde dolarjev pomoči, s katero želijo nadaljevati.
Razlog za tako veliko previdnost ameriške vlade je njihova letalska baza v nigrskem Agadezu. Zgradili so jo med letoma 2016 in 2019 za več kot 100 milijonov evrov. Za njeno vzdrževanje letno porabijo 20 do 30 milijonov. Baza slovi predvsem kot vzletišče za številne brezpilotne letalnike, med njimi tudi oborožene Reaperje MQ-9.
Zdaj je jasno, zakaj Američani niso pozvali k vrnitvi Bazouma na oblast. Dougoukolo Ba-Konaré pa opozarja tudi, da niso priznali niti nove hunte in Tchianija.
Moussa Salaou Barmou, v katerega po besedah Ba-Konaréja upe polagajo Američani, je član hunte, ki je strmoglavila predsednika Bazouma. Po puču je postal šef vojaškega štaba, pred njim pa je z Američani gojil dobre odnose. Vojaško usposabljanje je opravljal tudi v Združenih državah. Ko se je ameriška vršilka dolžnosti namestnice zunanjega ministra Victoria Nuland pred več kot dvema tednoma zglasila v Nigru, je bil njen sogovornik prav Barmou. Ne vemo, kaj sta se dogovorila, vendar hunta Američanov javno ni pozvala k umiku vojske iz države. Nuland je pojasnila, da so na srečanju z Barmoujem podrobno pregledali tveganja za aspekte sodelovanja, za katere mu je bilo v preteklosti močno mar. »Upamo, da se bo to usedlo v njegove misli,« je dejala Nuland.
Barmou med člani hunte še zdaleč ni edini z vojaškim usposabljanjem v Združenih državah. Ameriški preiskovalni portal The Intercept, za katerega postpučistično dogajanje v Nigru pokriva novinar Nick Turse, je poročal, da je ameriško usposabljanje prestalo vsaj pet članov hunte, vključno s šefom Tchianijem. Turse je poročal tudi, da so Američani urili vsaj pet guvernerjev osmih regij, ki jih je nastavila nova hunta. V podcastu The Intercepted je Turse pojasnjeval, kako se je »teroristična dejavnost«, kakor jo nazivajo ameriške oblasti, v regiji s prisotnostjo tujih vojska povečala.
Sicer hvalevredno preiskovalno novinarstvo Tursa lahko beremo tudi s podtonom, češ: usposobili smo jih, dajemo jim milijone dolarjev, pa še zmeraj niso zanesljivi partnerji in sluge ameriških interesov. Da prisotnost zatiralskih imperialistov fanatizem oboroženega odpora podpihuje, ne pa nevtralizira, je sicer jasno že dolgo. V ogled tu lahko priporočimo miniserijo Generation Kill iz leta 2008, ki skozi novinarjeve oči prikazuje ameriško ekspedicijo v Iraku. Glede tega, ali lahko zaradi ameriškega urjenja nigrske vojske pričakujemo tudi njeno lojalnost Američanom, pa spregovori Ajala.
Če bodo Američani na vse pretege skušali ostati v Nigru, je veliko vprašanje, ali se bo nigrska hunta pri operacijah proti islamističnim upornikom res obrnila po pomoč k ruskemu Wagnerju. Na to nevarnost, naj si bo realna ali ne, skušajo opozarjati zahodni mediji. Vir špekulacije, da je nigrska hunta za pomoč Wagner že zaprosila, in sicer ob morebitni vojaški intervenciji Ecowasa, je francoska državna televizija France 24. Podpredsednik nigrske hunte Salifou Modi naj bi po trditvah novinarja televizije Wassima Nasra »nekoga iz Wagnerja« za pomoč zaprosil na domnevnem srečanju v sosednjem Maliju. Špekulacije na stran, v Maliju je hunta z Wagnerjem že sklenila sodelovanje, ki ga je za navedeni podcast opisal Turse.
Ba-Konaré meni, da Rusija v nobenem primeru ni stala za vojaškim udarom v Nigru, ne izključuje pa možnosti prihodnjega sodelovanja pučistov z Wagnerjem.
Morda pri govoru o Wagnerju in Rusiji ne škodi metodološka opomba. Opazovalce Wagnerja in Jevgenija Prigožina, vključno z novinarji Radia Študent, namreč odnos med Kremljem in Wagnerjem bega. Po eni strani bi morali reči, da je Wagner instrument Vladimirja Putina, po drugi, da ima vsaj neko stopnjo avtonomije.
Na prvi pogled je rešitev za zahodne in vzhodne imperialiste enostavna: kompromis Američanov in dovoljenje Wagnerju, da soobstaja z ameriško vojsko v Nigru. Wagner bi se pridružil Združenim arabskim emiratom, ki imajo pri izvozu zlata iz Nigra ključno vlogo, nigrski vojski pa pomagal pri pobijanju domnevnih »teroristov«. Američani bi obdržali vojaško bazo, iz katere nadzirajo celotno regijo, in vpliv na hunto, da se ta ne bi povsem naslonila na protiameriške interese. A vsi sogovorci so glede možnosti soobstoja ameriške vojske in Wagnerjevih plačancev v Nigru močno skeptični, z argumentom, da Američani česa takega ne bi dopustili. Nekaj pa je gotovo. Za prebivalce Nigra se v vsakem primeru ne bo spremenilo veliko, četudi bi se hunta dejansko obrnila k Wagnerju, kar je zaenkrat, poudarimo znova, le špekulacija. Tako Wagner kot zahodne vojske v boju proti islamističnim upornikom znajo uporabljati samo metode sile, s čimer jih vse bolj in bolj radikalizirajo oziroma jim dajejo razlog za mobilizacijo. Ba-Konaré:
Neodvisni italijanski novinar Giacomo Zandonini opozarja, da je pogodbo o vojaškem sodelovanju z Rusijo nigrska vlada sklenila že v času predsednika Mahamadouja Issoufouja. Sodelovanje hunte z Rusijo tako vidi predvsem v doslednejšem izvajanju sporazuma.
Z Giacomom Zandoninijem, ki je v Nigru nazadnje bil leta 2021 ob izvolitvi Bazouma za predsednika, smo govorili predvsem o življenju nigrskega ljudstva pod sankcijami Ecowasa in gospodarskih odvisnostih Nigra od tujih držav. Nigerija, južna soseda Nigra in najvplivnejša članica Ecowasa, je denimo že prekinila dobavo elektrike v Niger, ki je 70 odstotkov potreb po elektriki pokrival z uvozom iz Nigerije. Zahodni mediji so po puču tudi zagnali vik in krik, češ da je Francija za uvoz urana odvisna od Nigra. Ali to drži, kakšen učinek imajo sankcije Ecowasa in kako velika je možnost, da bi se v Ecowasu odločili za vojaško posredovanje, s katerim grozijo, bomo govorili v petkovem Kultivatorju – obljubimo, zadnji oddaji v ciklu o puču v Nigru.
Vir fotografije: Thomas Goisque, creative commons
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj